Narejeno iz zemlje

V afriški pokrajini Sahel leži na tisoče vasi, kot je Koumi – obiskal sem jih več deset v različnih državah in v vseh se vedno pogosteje uporablja beton. Življenjska raven se zvišuje in beton je vse bolj dostopen, zato se barva nekaterih od najbolj vročih in najrevnejših območij na svetu hitro spreminja iz rjave v cementno sivo. Toda opuščanje tradicionalnih materialov in gradbenih tehnik, ki omogočajo rabo teh materialov, je vse kaj drugega kakor znamenje napredka. Tako vsaj meni rastoča skupina arhitektov, skupnostnih vodij in vladnih uradnikov.
Posebno zdaj, ko že tako vroča območja zaradi podnebnih sprememb postajajo še bolj vroča, beton pa dodatno pospešuje segrevanje. Proizvodnja cementa, ključne sestavine betona, na svetovni ravni prispeva približno osem odstotkov k izpustom ogljikovega dioksida. Zagovorniki tradicionalnih gradbenih tehnik so prepričani, da skupnosti, prizadete zaradi podnebnih sprememb, potrebujejo več tradicionalno grajenih bivališč, šol in javnih objektov, ne manj. “Dejstvo je, da je cementna gradnja preprosto v modi,” pravi Francis Kéré, arhitekt svetovnega slovesa, ki se je rodil v Burkini Faso in je zagovornik ekološko občutljive arhitekture. “Toda ta moda je zgrešena. Ne zagotavlja udobja.”

Če so stene iz zemlje dovolj debele, vpijajo in skladiščijo veliko toplote; ta se razprši, ko se zunanja temperatura zvečer spusti. Tanki betonski zidaki z votlimi predelki pa, nasprotno, toploti omogočajo prosto prehajanje v notranje prostore, zato se ti hitro segrejejo. Arhitekte, kot je Kéré, deloma spodbuja želja po ohranjanju dediščine in identitete. V zadnjem času se gradnja iz zemlje pogosto povezuje z revščino in zaostalostjo, toda z zidaki iz tega materiala so bile zgrajene veličastne arhitekturne stvaritve svetovnega pomena, na primer mestno središče Timbuktuja v Maliju in Velika mošeja v mestu Bobo-Dioulasso v Burkini Faso.

V deželah s sijajno, a po večini pozabljeno tradicijo gradnje iz zemlje, med katerimi so Saudova Arabija in Združeni arabski emirati, se prav tako poskušajo vrniti k estetiki in hladilnim lastnostim tradicionalne arhitekture in se zavedajo vloge lovilcev vetra, lege stavb in izkoriščanja sence. Gradbeni material, kakršen se je uporabljal nekoč, jih očitno manj zanima. “Predniki so gradili iz tistega, kar so pač imeli pri roki, in če bi pred 500 leti imeli na voljo neko vrsto sodobnih kompozitnih plošč, bi jih najbrž uporabljali,” pravi Chris Wan, projektni vodja gradnje poslovnega središča Masdar, pionirske trajnostno usmerjene četrti v Abu Dabiju. “Gre za prilagajanje tradicionalnih materialov, tradicionalnega oblikovanja.”
Toda zagovorniki vračanja k zidakom iz zemlje imajo še eno velikopoteznejšo željo, posebno v Afriki. Na celini, ki prispeva le štiri odstotke svetovnih izpustov, prizadene pa jo večina najhujših posledic podnebnih sprememb, skušajo najti in ponuditi lastne rešitve, čeprav svetovne sile prizadevno iščejo smiselne ukrepe. Domače, iz narave izhajajoče tradicije, menijo ti arhitekti, bi bile lahko pri premagovanju vročine popolnoma enakovredne tuji tehnologiji in strokovnemu znanju.
“Odločili smo se za ponarejenost. Odločili smo se odtrgati od korenin,” pravi nagrajena arhitektka Salima Naji. Za gradnjo iz zemlje se zavzema v Maroku, ki je temu materialu zadnja desetletja odločno obrnil hrbet, čeprav se dežela ponaša z eno najbogatejših zbirk arhitekturnih stvaritev iz zemlje na svetu. “Tako smo ravnali, ker smo pozabili, kako izjemno koristne so te stavbe v vročini. Toda spet se moramo spomniti, saj to za nas še nikoli ni bilo pomembnejše,” dodaja.

“NAUČILI SMO SE, DA NE GRE SAMO ZA MATERIALE. NE GRE ZA TO, DA BI BIL BETON SLAB. GRE ZA TO, KAJ Z NJIMI NAREDIŠ.”

FRANCIS KÉRÉ, ARHITEKT

Gradnja iz zemlje le malo prispeva h globalnemu segrevanju. Beton pa – pri tistih, ki si ga lahko privoščijo – navadno odpira vrata še enemu izumu, požiralcu fosilnih goriv: klimatski napravi. Elektrika in hladila, nujni za klimatske naprave, po vsem svetu postajajo vse pomembnejši vir izpustov toplogrednih plinov. Največja prednost poslopij iz zemlje v Burkini Faso (kjer se temperatura le redko spusti pod 32° C), je, da je temperatura v tako grajenih stavbah znosna tudi brez klimatiziranja. Večini Afrike se do konca stoletja obeta za več kot dve stopinji toplejše ozračje, za tem povprečjem pa se skriva še dramatičnejše zvišanje temperature, napovedano za nekatere dele celine.

Urbanizacija je poseben izziv za zagovornike tradicionalnih materialov in gradbenih tehnik. V zgodovini se je sicer gradilo iz zemlje tudi v gosto naseljenih urbanih okoljih – tak primer so stoletja stare stolpnice v Jemnu. Toda arhitekti se bojijo, da v mestih, kakršna rastejo po Afriki, za take gradnje ni prostora. Razrast metropol poteka brezglavo, nenačrtovano, brez doslednega učinkovitega izkoriščanja naravnih načinov hlajenja, kot sta smer vetra in pretok zraka. Tu so še zavarovalnice in občine, ki niso prepričane o varnosti gradnje iz zemlje, zato pogosto zagovarjajo zakonsko prepoved. V urbanih okoljih si je tradicionalne materiale včasih presenetljivo težko že sploh priskrbeti.

Kéré in drugi zagovorniki gradnje iz zemlje si na vso moč prizadevajo, da bi temu materialu povrnili ugled. Iščejo načine, kako zgradbe iz zemlje zaščititi pred nalivi – dodajajo jim, na primer, širše kovinske nadstreške, ki segajo več kot meter od zidov, ali zemlji za zidake primešajo majhne količine cementa, da so trdnejši. Že to, da so zidaki iz zemlje dostopnejši, pomaga. Mahamoudou Zi ima v industrijskem parku blizu burkinafaške prestolnice zaposlene delavce, da režejo in stiskajo standardno velike zidake iz zbite zemlje, ki jih prodajo na tisoče. Tako zagotavljajo zanesljivo preskrbo in preprosto gradnjo – tisto, zaradi česar se je beton tako uveljavil.
“Spomnim se, kako hladno je bilo v hiši starega očeta,” je dejal. “Ljudem sem hotel olajšati pot do takšnega bivališča.”