Ostarela Japonska

Iwase je skoraj prazen. Mladi so odšli, tisti, ki so ostali, se starajo. Podobno se dogaja po vsej Japonski, saj se rodnost v državi že desetletja zmanjšuje. Največ prebivalcev je imela leta 2010, ko je v njej živelo 128 milijonov ljudi. Zdaj jih je manj kot 125 milijonov in po napovedih naj bi se njihovo število prihodnjih 40 let še naprej zmanjševalo. Poleg tega Japonci živijo dlje – povprečna starost umrlih žensk je 87,6 leta, moških pa 81,5 leta. Če ne štejemo prebivalstva male kneževine Monako, je japonsko prebivalstvo danes najstarejše na svetu. Čeprav podatki govorijo zase, vseeno ne povedo, kako občutno te demografske spremembe vplivajo na vsakodnevno življenje. Zaradi vse večjega nesorazmerja med rastočim številom starostnikov in
upadajočim številom mladih se že spreminja sleherni vidik življenja na Japonskem, od zunanjega videza do socialnih politik, od poslovnih strategij do trga dela, od javnih prostorov do zasebnih domov. Japonska postaja država, ki je prilagojena starostnikom in v kateri ti prevladujejo.

Pri večernih poročilih je prispevke o japonski “starajoči se družbi” slišati že skoraj tako pogosto kot vremensko napoved.

Mladi, ki skrbijo za svojce, potrebujejo več podpore.
Stoletni voznik z avtomobilom zapeljal na pločnik in zbil pešca.
Večina jakuz na Japonskem stara več kot 50 let.

Staranje je vseprisotno. Na peronih nekaterih železniških postaj so sedeži opremljeni s posebno režo v sedalu, kamor je mogoče “parkirati” palico. Zapuščene “hiše duhov”, ki jih preraščajo plezalke, so nekaj vsakdanjega v izvotljenih skupnostih, kakršna je Iwase, pa tudi v velemestnih soseskah. Na podlagi razmer na Japonskem si je mogoče ustvariti predstavo, kaj v prihodnje čaka tudi številna druga območja po svetu. V podobno smer gredo Kitajska, Južna Koreja, Italija in Nemčija, ravno tako ZDA, čeprav nekoliko počasneje. Svet je pred petimi leti dosegel zlovešči mejnik, ko je število odraslih, starih 65 let in več, prvič v zgodovini preseglo število otrok, mlajših od petih let. Če je mogoče soditi po Japonski, bo staranje v družbenem tkivu povzročilo očitne in tudi manj očitne spremembe. Predvsem bomo z njim imeli velikanske stroške, ki jim bodo države v prihodnje le stežka kos. Čeprav se s to preizkušnjo nikakor ne bo lahko spoprijeti, prihodnost vseeno ni tako zelo
črna. Izkušnje Japonske, kjer izjemno pozornost namenjajo podrobnostim in oblikovanju, kažejo, da utegne naglo staranje – svet, v katerem je delež starostnikov med prebivalstvom vse večji – spodbuditi novo dobo inovacij.

OSAMU YAMANAKA si je za poslanstvo izbral preprečevanje samotnih smrti. Sedeminšestdesetletni zdravnik se s klinike v Jokohami nekajkrat na teden odpravi na obisk k upokojencem, ki živijo sami v dotrajanih enosobnih stanovanjih v Kotobukichu. Revna soseska je zrasla med povojnim gradbenim razcvetom, zgradili so jo za dnevne delavce, danes pa v njej živijo starajoči se prejemniki socialne pomoči in “ljudje, ki se iz takih ali drugačnih razlogov izogibajo družbenim obveznostim,” kot se je izrazil Yamanaka. Torej alkoholiki, duševni bolniki in nekdanji kaznjenci.
Med drugim se je oglasil pri nekdanjem gradbenem delavcu, 83-letnem Seiju Yamazakiju. Pacient je ležal na bolniški postelji, ene od pesti ni mogel razkleniti. Poleg postelje je ozka sobica premogla
še mini hladilnik, mikrovalovno pečico, zbirko plišastih medvedkov Pujev in skoraj nič drugega. “Vrti se mi,” je starec povedal zdravniku. “Kako je z mojim tlakom?” Yamanaka je moškemu, priklenjenemu na posteljo, izmeril krvni tlak, mu obljubil, da bo preveril, kako je z zdravili, in si ogledal njegov zdravstveni list. Vsak dan ga namreč obiščejo tudi izvajalci storitev zdravstvene nege na domu, ki mu prinašajo hrano, dajejo zdravila in menjajo plenice.

Svet je Japonski zavidal gospodarsko uspešnost in inovativnost v industriji vse do “izgubljenega desetletja”, tj. daljšega obdobja stagnacije v 90. letih prejšnjega stoletja. Čeprav država pri digitalizaciji še vedno zaostaja za najboljšimi, utegnejo ustvarjalni odzivi na staranje prebivalstva postati vir navdiha tudi za druge, saj se stara prebivalstvo po vsem svetu. “Nove generacije inovatorjev menijo, da je staranje tudi velika priložnost,” je povedala Jin Montesano, ena od poslovodij v podjetju Lixil, ki se ukvarja s prodajo kopalniške opreme in drugih izdelkov za dom.
Med najnovejšimi izdelki podjetja je prha, pri kateri čistilna pena prši iz nastavljivih palic, ki ju je mogoče spustiti do višine invalidskega vozička. Ker se pri podjetju vse več ukvarjajo z odzivanjem na potrebe tistih, ki se želijo starati v domačem okolju, spodbujajo zaposlene, naj tudi sami predlagajo nove zamisli. Japonska zagonska podjetja so na tehnologijo, ki lajša staranje, prav tako začela gledati kot na priložnost. Ne ustrašijo se niti najintimnejših vidikov zdravstvene nege.
Yoshimi Ui, prijetna 33-letna inženirka, je izumila tipalo za vonj Helppad, ki se namesti na vzmetnico. Ker tipalo zaznava in spremlja izločke, poenostavlja pomoč pri rabi stranišča. Uijeva vodi svoje podjetje, imenovano Aba, iz manjše hiše v Tokiu. Odraščala je z bolehno in hudo depresivno babico in njeno trpljenje se je je tako globoko dotaknilo, da je sklenila inženirsko znanje povezati s socialnim vidikom. Njen Helppad, ki ga prav zdaj preskušajo v Sompovem laboratoriju Future Care Lab, uporabljajo že v približno sto japonskih domovih za ostarele. Po njenih izdelkih že povprašujejo tudi iz Južne Koreje, Tajvana in Singapurja.
Težave, s katerimi se danes spoprijema Japonska, so naša skupna prihodnost. Yoshimi Ui je prepričana, da se ljudje otepamo misli na staranje, zato nas večina razmišlja o zdravstveni negi šele, ko kateri od staršev zboli in breme skrbi zanj nenadoma pade na nas. Prav to miselnost želi spremeniti. Njena vizija – kot je navdušeno povedala – je “spremeniti svet, da bo podpora pri zdravstveni negi na voljo vsakomur”.