Iz ljubezni do lamantinov

LAMANTINI – pravimo jim tudi morske krave – so nekaj posebnega v živalskem kraljestvu. Tem miroljubnim bitjem, ki niso ne plenilci ne plen, napadalnost ni prirojena. V dolžino lahko zrastejo do štiri metre in tehtajo skoraj tono. Spadajo tudi med privlačne (“karizmatične”) živali, ki jih ljudje obožujejo. Njihova navzočnost na Floridi je opomnik, kaj zmorejo ljudje, ki jim je mar: z ozaveščanjem javnosti o teh čudovitih živalih in zaradi ukrepov, s katerimi so zavarovali in obnovili njihov življenjski prostor, pa tudi zaradi sprejetja pravil, s katerimi preprečujejo nalete čolnov na lamantine, se je po podatkih, pridobljenih z letalskimi posnetki, njihova populacija, ki je v 60. letih štela manj kot tisoč osebkov, pred šestimi leti povečala na več kot 7500. Crystal River oziroma “svetovna prestolnica lamantinov”, kakor pravijo mestu, je središče teh prizadevanj.

Toda čeprav lamantini danes niso več tako ogroženi kot pred desetletji, so še vedno izpostavljeni resnim nevarnostim. Prebivalcev Floride je 22 milijonov; tri četrtine jih živi ob obali, številni na življenjskem območju lamantinov, kjer je človek s svojo navzočnostjo močno obremenil slovite izvire, plovne poti in mokrišča.

Buddy Powell je malce starejši od zof, a v veliko boljšem stanju; mladostne postave je in bistrega pogleda, ki mu nenehno uhaja proti vodi. “Večino življenja se ukvarjam z iskanjem lamantinov in po vseh teh letih je videti, kot da sem nenehno na preži, kdaj bom kakega zagledal,” je dejal. Odraščal je na Floridi v 60. letih prejšnjega stoletja, ko lamantinov tam skorajda ni bilo več. “Ugledati lamantina je bilo takrat nekaj nadvse vznemirljivega,” je povedal. Je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za te rastlinojede morske sesalce. Elektronska sporočila podpisuje z “dr. James Powell, predsednik in izvršni direktor morskega akvarija Clearwater”. Vendar mu je ljubše, če ga kličejo Buddy.

Ko je bil Powell star 20 let, je o skrivnostnih lamantinih že vedel več kot marsikdo. Urad za ribe in divjad (URD) mu je ponudil zaposlitev v novem raziskovalnem programu za te živali.

Naslednjih devet let je zbiral podatke o njihovi vse večji ogroženosti ne le na Floridi, temveč na celotnem življenjskem območju v jugovzhodnih ZDA. “Prepotovali smo območje med Alabamo in Južno Karolino ter opravili številne pogovore z ribiči vzdolž vse obale,” je pripovedoval. Raziskovalna skupina je kupila majhno letalo in najela pilota, da je lahko, iščoč lamantine, preletela vse vodotoke.

Na podlagi podatkov, ki so jih zbrali Powell in člani njegove skupine, se je razvilo gibanje za ohranitev lamantinov na Floridi. Vodilno vlogo je prevzelo društvo Rešimo lamantine (Save the Manatee Club), ki je miroljubno podobo teh živali uporabilo za privabljanje vnetih privržencev. Skupine so se zavzemale za strožje predpise, usmerjene v varstvo lamantinov in njihovega življenjskega prostora, ter se borile proti tistim, ki so nasprotovali ukrepom, kot so hitrostne omejitve za plovila, omejevanje posegov na obalnem območju in vzpostavljanje območij, namenjenih prav lamantinom. Leta 2011 je URD predstavil načrt, po katerem bi območje ob zalivu Kings Bay (približno 250 hektarov veliko povirje reke Crystal River) razglasili za zatočišče za lamantine, kjer bi vse leto veljala omejitev hitrosti za plovila. To je uglednega poslovneža in filantropa Steva Lamba in druge spodbudilo, da so ustanovili nepridobitno organizacijo Rešimo Crystal River (Save Crystal River) in se postavili po robu zagovornikom lamantinov.

Zavetne vode lagune Indian River z obiljem morske trave so že dolgo pomemben življenjski prostor lamantinov in rib. Toda od leta 2011 do 2019 je izginilo več kot pol morske trave, ponekod celo več kot 90 odstotkov. “Tu ne more več uspevati,” je dejal Wolfson. “Voda je preveč motna.” Leta 2010 je zaradi nenavadno hladne zime poginilo na stotine lamantinov. Naslednja leta se je temperatura vode spet zvišala, a usedline, fekalne vode in umetna gnojila so se še naprej stekali v laguno. Zato je cvetenje alg ušlo izpod nadzora in sončna svetloba v motni vodi ni več dosegla rastlin. Tu je bilo bujno rastišče morske trave, je povedal Wolfson. “Zdaj se moram spraviti na vse štiri, da bi uzrl en sam list.”
Ko morska trava ni več rasla, so Wolfson in drugi ribiči začeli ozaveščati javnost in pritiskati na predstavnike zvezne države in zvezne uradnike, naj ukrepajo. Vendar morska trava ni privlačna.
“Za težavo se do lani ni zmenil nihče, takrat pa so stvari postale kritične in so začeli lamantini množično poginjati,” je dejal. “Nihče ničesar ne stori, dokler ne zaslišijo besede na l,” je dodal.
“Ljudem omeniš lamantina in nenadoma so jih polna usta skrbi za okolje.” Izginjanje morske trave iz lagune Indian River pa ni osamljen primer: na začetku 21. stoletja, ko sem v najstniških letih preživljala poletja pri prababici, je cvetenje alg preobrazilo to oazo lamantinov v smrdečo mlakužo. Alge so se razraščale v debele štrenaste preproge, ki so se zapletale v propelerje motorjev čolnov, mašile podvodne izvire in zastirale svetlobo, zato je propadlo še vse preostalo vodno rastlinje. “Skrbelo nas je, da lamantini ne bodo imeli dovolj hrane,” se spominja Powell.

Koraki za odpravo škode so bili sprva majhni. Zbirali so se sosedje, opremljeni z grabljami, in ročno odstranjevali alge. Ironično je, da je bila prav organizacija Save Crystal River – skupina, ki so ji naravovarstveniki nasprotovali v boju proti izbrisu lamantinov s seznama ogroženih vrst – vodilna v prizadevanjih za obnovo vodnega rastlinstva. Steve Lamb je, da bi preprečil propadanje kraja, ki mu je bil tako pri srcu, preusmeril pozornost v iskanje rešitev za to težavo. Leta 2015 je organizacija Save Crystal River s sredstvi zvezne države najela podjetje za obnovo vodnih habitatov Sea & Shoreline; odstranilo je blato in na rečnem dnu zasadilo trakasto travo.
Načrt, da bi ponovno zasadili celotno reko, je bil nedoumljiv. “Ljudje so mislili, da se nam je zmešalo,” je dejala Lisa Moore, predsednica organizacije Save Crystal River. A potem ko so skupine odstranile več kot 135 milijonov kilogramov organskega drobirja in ročno posadile približno 350.000 posamičnih strokov s semeni trakaste trave, je bil v reki vzpostavljen ekosistem, v katerem niso več prevladovale alge. “Leta in leta ni bilo hrane za lamantine,” je povedala Lambova. “Zdaj imamo te čudovite trakaste trave v izobilju in bistro vodo. Lamantinov je vse več in želimo jim vse dobro. Čudovito je, da je tako.”

Nekdaj so lamantini prebili v reki Crystal River le nekaj kratkih zimskih mesecev in nato spet odplavali v Mehiški zaliv; zdaj se nekateri tam zadržujejo vse leto, uživajo v izobilju hrane in v kraju omogočajo razcvet turizma. Letalski posnetki iz januarja 2022 kažejo, da je v teh vodah več lamantinov kot kadarkoli – več kot 1000 zgolj v zalivu Kings Bay. Zaradi obnovljenega rastlinstva so se v Crystal River vrnile tudi druge živali – ribe, rakovice, polži in druge vrste.

Betty Osceola – pedagoginja, naravovarstvenica in zagovornica čiste vode, ki je odraščala na močvirskem območju Everglades na Floridi – je pripadnica staroselskih Mikasukijev. Povedala je, da sta njena mati in babica pripovedovali zgodbe o lamantinih, ki so jih ljudje videvali globoko v osrčju “travnate reke”. Danes zaradi cest in pregrad ne morejo plavati tako daleč v notranjost zvezne države. “V glavah ljudi se mora zgoditi miselni preskok,” je dejala. “Če razmišljaš, kako bi pozdravil vodno telo, pozdravil kopno, boš dosegel veliko več kot z upravljanjem, uničevanjem.” Preskok bi se zgodil prej, je povedala, če bi več ljudi razumelo, da smo del živega sistema, v katerem smo lamantini, rastlinstvo in vsi ljudje med seboj neločljivo povezani. “Ne morem govoriti v imenu drugih staroselcev, a mene so vedno učili, naj na vse okrog sebe gledam kot na svoje sorodnike,” je povedala. “Vsak izmed nas je del celote. Vsak ima svoje mesto in svoj namen in vsi si moramo med seboj pomagati pri ohranjanju življenja.”
Lamantini se v rani mladosti od mater naučijo veščin preživetja. Ljudje nismo tako zelo drugačni. Ko sem odraščala, so me starši odpeljali v Crystal River, da bi preživljala čas s starimi starši; učili so nas o svetu, ki so nam ga zapuščali. Po večerji smo sedeli zunaj, opazovali pobliskavanje vročinskih strel v daljavi ter poslušali zvoke žab in žuželk, ki jih je nosilo čez vodo. Včasih je našo pozornost zbudil neki drug zvok: Pfff! – lamantin se je dvignil na površje in zajel sapo.