Brazilski kilombi

Givânia Maria da Silva ve, kaj so življenjske preizkušnje. Rodila se je v vzhodnobrazilski skupnosti, ki so jo ustanovile afriške ženske, žrtve čezatlantske trgovine s sužnji. Ko je danes 56-letna da Silvova odraščala v državi, ki je zadnja med vsemi na zahodni polobli prepovedala suženjstvo, je kakor številni potomci zasužnjenih Afričanov doživljala rasno diskriminacijo – in še hujše stvari. Ko je bila mlajša, je morala prenašati grožnje s smrtjo, pogosto od ljudi iz drugih naselij, ki so se poskušali polastiti zemlje njenega rodnega kilomba (port. quilombo), ene od več tisoč skupnosti v Braziliji, katerih ustanovitelji so bili ljudje, ki so se z begom rešili iz suženjstva. Pozneje je da Silvova postala prva univerzitetno izobražena ženska iz kilomba Conceição das Crioulas. Izjemen dosežek v državi, kjer so se prebivalci kilombov dolgo borili za temeljne pravice in pravico do lastništva zemlje. To je pogosto spregledani del brazilske zgodovine.

Da Silvova, učiteljica in aktivistka, z iskanjem novih poti že 30 let prebuja zanimanje pri študentih in pripravlja učne načrte, v katerih razgrinja zgodovino kilombov, večstoletno nasilje in zatiranje, ki so ju trpeli njihovi prebivalci, in živahno kulturo, cvetočo v njih vsemu navkljub. Brazilska ustava je Brazilcem afriškega rodu, ki živijo v kilombih, priznala pravico do lastništva zemlje šele leta 1988 – sto let po odpravi suženjstva v državi. Toda lastnikov zemljišč ostaja malo in zemljo je še vedno težko dobiti v last.

Potomci zasužnjenih morajo še naprej prenašati zakore­ninjeno neenakost in stigmatiziranje.“Abolicija se razlaga kot nekaj, kar naj bi lju­dem črne rase samo koristilo, v resnici pa je bila izpeljana tako, da so pristali na ulici, brez doma in zemlje,” pravi da Silvova, izvršna direktori­ca Nacionalne koordinacije za glas prebivalcev ruralnih črnskih kilombov (CONAQ). “Tako je ostalo do danes.”

Kilombi v Braziliji so že dolgo simbol upora proti suženjstvu in zatiranju. Da Silvova trdi, da utelešajo “boj za prizanje pravic temnopoltih ljudi in njihove vloge v celotni verigi nasilja, ki se je začela z ugrabitvijo z afriškega ozemlja”.Conceição das Crioulas leži v državi Pernam­buco in ima približno 4000 prebivalcev. Po ust­nem izročilu so se prve ženske tam naselile do začetka 19. stoletja, “ne vemo pa, zakaj so prišle same,” je povedala da Silvova.Največji in najznamenitejši kilombo se je ime­noval Palmares, ležal je na območju današnje sosednje države Alagoas. Na vrhuncu je štel več kot 20.000 prebivalcev, leta 1694 pa so ga por­tugalske sile uničile. Na tem območju, ki ni več naseljeno, je danes spominski park.

Pripadnost kilombu ni nekaj, pri čemer bi šlo za barvo polti, je povedala da Silvova. Člane skupnos­ti povezuje predvsem “odnos, ki so ga vzpostavili v procesu upora proti suženjstvu. Pod to besedo razumemo skupino ljudi, ki se borijo, upirajo, se znova in znova organizirajo.”