Varstvo narave v ZDA

Pri odzivu na podnebne spremembe zgolj skrb za parke in rezervate ne bo dovolj. Uspelo nam bo le, če bomo naravo varovali povsod.

**Bears Ears**
JUGOVZHODNI UTAH
Ta pokrajina simbolizira nevarnost, ki grozi nekaterim edinstvenim krajem v ZDA. Eden od predsed nikov jo je ohranil na poziv ameriških staroselcev, ki jo imajo za sveto; drugi je poskušal tam dovoliti vrtanje in rudarjenje. K zveznemu spomeniku, kjer ne manjka bogatih arheoloških najdišč, sodi Citadela, nekoč utrjeno bivališče na robu klifa, ki ga danes radi obiskujejo pohodniki. Stephen Wilkes je v 36 urah naredil 2092 posnetkov; iz izbranih 44 je ustvaril to sestavljeno fotografijo, ki prikazuje sončni vzhod, polno luno in redko poravnavo štirih planetov. “Ta kraj je veličasten,” je dejal, “človeka na vsakem koraku navdaja z otipljivim občutkom, da se je znašel sredi zgodovine.”

**J Bar L Ranch**
MELVILLE, MONTANA
Na ranču v bližini Yellowstonskega narodnega parka vzrejajo govedo, življenjski prostor pa želijo ohraniti tudi za antilopske koze, lose, labode trobentače in velike golševce, če naštejemo le nekatere živalske vrste. Številne ograde so predelali, da se lahko prosto živeče živali gibljejo po ranču. Črede goveda pogosto seženejo in preselijo, s tem pa posnemajo gibanje čred bizonov, ki so nekoč oblikovale tamkajšnja travišča. Biki v tem prizoru – fotografija je sestav ljena iz 60 (od 2509) posnetkov – se pasejo pred kuliso gora, ki jim pravijo Crazies. Na Wilkesa so delavci na ranču naredili izreden vtis. “Njihovo bitje in žitje je nerazdružljivo povezano s to pokrajino,” je dejal.

**Shi Shi Beach**
WASHINGTON
Obala v narodnem parku Olympic lepo ponazarja potrebo po varovanju kopnega in vode, kar pripadniki ljudstva Maka v deželi svojih prednikov počnejo že stoletja. Na pogajanjih med staroselci in vlado je poglavar vztrajal: “Zahtevam morje. To je moja dežela.” Wilkes pravi, da obale, kakršna je ta, še ni bil videl, saj človeka kar uroči. Ob plimi, ki nastopi silovito, se morje vrtinči okrog čeri ob oseki pa razkrije haloge in morske zvezde. “Te dramatične spremembe svetlobe mi je uspelo izraziti z barvami morja in samim plimovanjem.” Z združitvijo 46 (od 1626) posnetkov je prikazal nasprotje med dinamično obalno pokrajino in žensko v trenutku zamaknjenosti.

Varstvo narave nam gre v ZDA kar dobro od rok. V zadnjem stoletju nam je uspelo ohraniti nekatere živalske vrste, živeče pri nas, denimo sokola selca, bizona in sivega kita.

Toda lani je zvezna vlada predlagala, da bi s seznama ogroženih vrst umaknili 23 rastlinskih in živalskih vrst. Ne zato, ker bi si bile opomogle – pač pa zato, ker so izumrle. Morali bomo ukrepati odločneje kot doslej!Obiskala sem prijatelja Karla Wennerja. Prikazal se je v zdravniški halji, čez katero si je oblekel jakno. Je upokojeni kirurg, še vedno pa nekaj ur na mesec poučuje. Je tudi solastnik kmetije Lake side Farms v porečju reke Klamath, v sušnem delu južnega Oregona, ki je ostal tako rekoč brez mokrišč. Ker barij ni več, voda v jezero Upper Klamath Lake odteka neprečiščena in vanj prinaša s fosforjem bogato vulkansko prst, to pa povzroča cvetenje alg in škodljivo učinkuje na dve vrsti praskačev, sladkovodnih rib iz družine Catostomidae, ki sta zavarovani na zvezni ravni in ne živita nikjer drugje na svetu.

Že nekaj desetletij prav vsako poletje skoraj vse mladice poginejo, zato se populacije teh rib starajo.Pozimi Wenner na svoji kmetiji poplavi polja, da se znebi plevela in ustvari življenjski prostor za vodne ptice. Včasih sem tja hodila opazovat velikanske jate rac in labodov, ki so se tam zbirale in prenočevale.A ko so prejšnja leta s teh površin počrpali vodo, je bilo v njej toliko fosforja, da je že veljala za onesnaženo. Zato so letos Wenner in solastniki kmetije s 350.000 dolarji, ki jih je primaknila zvezna vlada, na 28 hektarih (od 162, kolikor jih obsega kmetija) vzpostavili stalno mokrišče. Preplet mokriščnih rastlin bo zadržal s fosforjem nasičene usedline, preden bodo vodo, namenjeno za namakanje kmetijskih zemljišč, vrnili v jezero. Poleg tega je mokrišče celoletni življenjski prostor za rastline, ptice in kmalu tudi mladice praskačev. “Seveda se ne moremo vrniti v čase pred naselitvijo Evropejcev v porečju,” je rekel Wenner, “lahko pa zagotovimo, da bodo naravne razmere vsaj približno podobne nekdanjim.” A kljub navdušenju in zavzetosti je priznal, da ne more žrtvovati dobička in območja nameniti prosto živečemu živalstvu. “Ne moremo si privoščiti izgube,” je dejal.

Novo mokrišče je pravokotnik, ki ga omejujeta trstičje in vrbovje. Čezenj poteka delno potopljen nasip – niz otočkov, namenjenih gnezdenju gosi. Med vožnjo ob njegovem robu je pripovedoval o živalih, ki jih tam videva, med drugim o več vrstah rac. V trstičju je opazil nekaj pisanega: “Oho, prvi rumenoglavi škorčevec letos!”Naravo lahko varujemo na različne načine. Obnova ekosistemov, boj proti podnebnim spremembam, določanje pravil za lov in ribolov, zmanjševanje onesnaževanja, pomoč drevesom pri premagovanju smrtonosnih bolezni, preseljevanje rastlin in živali na hladnejša območja, odstranjevanje tujerodnih plenilcev – vse to so primerne rešitve.Temeljna zamisel pa je zelo preprosta: rastline in živali potrebujejo ustrezen prostor, da lahko preživijo in uspevajo.

V morju jih najbolj ogroža čezmerno izkoriščanje, na kopnem in v sladkih vodah izginjanje habitatov. Naravovarstvena prizadevanja so lahko uspešna le v primernem okolju.Ameriški predsednik Joe Biden je sedem dni po inavguraciji podpisal odredbo z jasnim namenom: “Do leta 2030 ohraniti vsaj 30 odstotkov kopnih in vodnih površin v ZDA.” Treba pa je še opredeliti pomen izraza ‘ohraniti’. Predlog “30 x 30” (30 odstotkov do leta 2030) izhaja iz Kampanje za naravo (Campaign for Nature), s katero si fundacija Wyss Campaign for Nature in društvo National Geographic Society s skupnimi močmi prizadevata, da bi podoben cilj postavili za celoten planet.

prvo poglavje
APALAŠKE ČIPKE

Naravovarstveniki si, da bi habitate povezali s koridorji, prizadevajo tudi za vključitev zemljišč, na katerih ljudje opravljajo gospodarske dejavnosti. Oseminsedemdeset odstotkov zavarovanih območij v ZDA je v zahodnem delu države, ranljivo biotsko raznovrstnost pa večinoma najdemo na vzhodu. Zgolj v reki Clinch v Apalačih živi 118 domorodnih vrst rib – skoraj toliko sladkovodnih vrst, kolikor jih premore celotna Kalifornija. Jug je resnično “ribji deževni gozd”, kot preberemo v nekem znanstvenem članku.
Tudi sama sem se odpravila na vzhod, da bi se na lastne oči prepričala, kako je za naravo poskrbljeno v pokrajini, kjer je manj velikih narodnih parkov in rezervatov; v kakšnem stanju so denimo vrste, kot so jegulje, vapitiji in ostrige. Naletela sem na ljudi, ki si prizadevajo za zavarovanje ogroženih vrst na območjih, kjer sami in drugi živijo in delajo, da bi lahko z ogroženimi vrstami živeli v sožitju.Nature Conservancy, največja svetovna nepridobitna organizacija za varstvo narave, je v Apalačih pred nedavnim posredovala pri odkupu 102.000 hektarov gozdov, bogatih s sladkovodnimi habitati, za 130 milijonov dolarjev.
Odkupljena zemljišča so v jugozahodni Virginiji ter na meji med Kentuckyjem in Tennesseejem. Njihov novi lastnik je omejeno partnerstvo, ki ga upravlja nepridobitna organizacija, denarno pa ga podpirajo “ozaveščeni naložbeniki” – ljudje, ki želijo z vloženim denarjem ustvarjati dobiček in hkrati narediti tudi kaj koristnega za naravo. Na njih se še vedno opravlja gospodarska dejavnost.Priznam, dvomila sem, da je mogoče na tem območju poslovati v zadovoljstvo naložbenikov in hkrati skrbeti za varovanje vrst, vendar sem bila pripravljena prisluhniti.
Upravljavci projekta ponekod izvajajo sečnjo, a okrog vodotokov puščajo veliko gozdnatih površin. Pravijo, da s posekom manjših, strateško razmeščenih zemljišč, ustvarjajo pestrost habitatnih tipov in oponašajo motnje v naravnem okolju, čeprav kritiki trdijo, da goloseka ni mogoče šteti za ohranjevalno dejavnost. Na drugih območjih za neposekana drevesa prodajajo emisijske kupone podjetjem ali drugim organizacijam, ki želijo s takšnimi odkupi zmanjšati svoj ogljični odtis. Tudi trgovanje z izpusti ogljika nekateri kritizirajo kot “nevarno odvračanje” od sistemskih sprememb.
Poleg tega upravljavci projekta na znatnem delu zemljišč dajejo v zakup pravico do lova in rekreacije. Na sedmih območjih nekdanjih premogovnikov pa načrtujejo postavitev sončnih elektrarn.

drugo poglavje
KMETIJSTVO IN ZDRAVJE ZALIVA

Nekatere ekosisteme ogroža dogajanje v zgornjem delu porečij, zato morajo biti v varovanje zajeta celotna porečja.
Potreba po ustreznejših spodbudah za varstvo narave ni nikjer očitnejša kot v kmetijstvu, kjer je za okolje škodljivo ravnanje, žal, še vedno pogosto. V ZDA je 362 milijonov hektarov kmetijskih zemljišč – skoraj 40 odstotkov površine države. Številni kmetje (morda večina) se imajo že danes za skrbnike zemljišč, a vse prepogosto se njihova prizadevanja izjalovijo.
Zaradi zahtev trga, sprevrženih regulativnih spodbud in globoko zakoreninjenih načinov dela včasih ne morejo pridelovati hrane, ne da bi za to žrtvovali biotsko raznovrstnost.A biotska pestrost pogosto sploh ni ogrožena tam, kjer so kmetije. Vzemimo za primer zaliv Chesapeake. Dušik in fosfor s kmetij v 166.000 kvadratnih kilometrov obsegajočem porečju, ki se razprostira po šestih zveznih državah, odtekata v 320 kilometrov dolgo rečno ustje. Če so onesnaženi vodotoki, je onesnažena tudi voda v zalivu. Umazana, motna voda zastruplja rastišča morske trave, ki so habitat drugih vrst. Čeprav bi ves zaliv razglasili za zavarovano območje, ga to ne bi rešilo pred nevarnostmi, ki so posledica dogajanja v celotnem porečju.
Zato ima leta 1967 ustanovljena fundacija Chesapeake Bay, ki poziva “Rešimo zaliv”, sedež v Harrisburgu v Pensilvaniji, dobrih sto kilometrov severno od zaliva.Velik del onesnaževal bi lahko absorbirala mokrišča, če bi jih obnovili. Tudi kmetovati je mogoče tako, da se zmanjša odtekanje vode s kmetijskih zemljišč. Posevke je mogoče sejati brez oranja. Pokrovni posevki preprečujejo odnašanje prsti z neobdelanih zemljišč. Živini je mogoče preprečiti čezmerno pašo in teptanje bregov vodotokov.Ogledati sem si želela kmetijo, na kateri skrbijo za varstvo narave, in na priporočilo fundacije sem obiskala Rona Holterja, katerega družina v Marylandu kmetuje že peto generacijo.
Njegova mlečna kmetija Holterholm Farms je eno izmed številnih podobnih malih posestev zahodno od Baltimora. Spomladi 1995, po predavanju kmetijske svetovalne službe in “številnih molitvah” je Holter živino – ki jo je dotlej povečini krmil v hlevih – preselil na prosto. Obdelovalne površine, ki jih je prej vsako leto preoral in na njih prideloval žito, da je z njim krmil krave, je razdelil na 68 pašnikov, velikih po 1,2 hektara. Živino vsak dan preseli, tako da se na vsakem pašniku pase manj kot teden na leto. S tem travi omogoča počitek in korenine dobijo priložnost, da globlje poženejo in se okrepijo, to pa preprečuje erozijo prsti. Kravji gnoj je vse gnojilo, ki ga potrebujejo pašniki.Holter se spominja, da je bila nekdaj voda, ki je po dežju tekla po njegovih poljih, rdeča od prsti.

tretje poglavje
POTOK V YONKERSU

Narava v mestih je hkrati dobrina za meščane in dragocen življenjski prostor za nekatere vrste.
Za mesta še bolj kot za kmetije velja, da so nasprotje “narave”. Namenjena so ljudem – veliko ljudem. Če si želite velikih zavarovanih območij, je smiselno spodbujati ljudi, naj živijo v gosto pozidanih mestih. Nagnetemo se lahko kot ostrige in prihranimo prostor za druge vrste. Tako manj obremenjujemo okolje: uporabljamo javni prevoz ter ogrevamo in hladimo stano-vanja namesto hiš.
A če bi mesta pregosto pozidali, bi iz njih izrinili zelene površine – ki čistijo zrak, nam dajejo senco in nas hladijo ter nas spodbujajo k telesni vadbi. Izsledki raziskav kažejo, da nas prisotnost drugih vrst osrečuje. Po mnenju pokojnega naravoslovca E. O. Wilsona je ta učinek, ki mu pravimo “biofilija”, biološki. Razvili smo se skupaj z rastlinami in drugimi živalmi, zato jih potrebujemo, da se počutimo kot celostna bitja.
A zelene urbane površine – od vrtov na strehah do malih parkov in razpotegnjenih gozdov, ki jih oblikujejo drevesa, zasajena na ulicah – niso namenjene le dobremu počutju ljudi. Na teh po-vršinah včasih poteka čisto pravo varstvo narave – zlasti ptic, rastlin, žuželk in drugih malih živali. Zelene poti in urbani vodotoki so lahko kori-dorji za rastline in živali, speljani skozi betonsko pozidavo. Včasih so mesta celo zatočišča. Centralni park v New Yorku je znan med opazovalci ptic, saj je zatočišče za selivke, ki potujejo vzdolž vzhodne obale ZDA. Ptice travišč, kot so vrabčevci in prerijski vrabonadi, verjetneje uspešneje valijo jajca in skrbijo za mladiče na urbanih območjih okrog Chicaga kot na podeželju zvezne države Illinois.
Sokoli selci, ki so bili v Severni Ameriki ogroženi, dokler jih niso rešili z umetno vzrejo in ponovno naselitvijo v naravi, pravzaprav bolje uspevajo v mestih kot na podeželju, ker je tam veliko golobov in drugih ptic, ki jih lahko lovijo. Koliko si lahko obetamo od varstva narave v mestih, nič ne ponazarja bolj poetično kot vračanje potokov v naravno stanje. Lahko je pozabiti, da smo vsa mesta postavili v ekosistemih in da so skozi številna nekoč tekli reke in potoki. Ko so se razvijala, so vodotoke v njih povečini speljali po ceveh ali preusmerili v kanale.
V Yonkersu, neuradnem “šestem okraju” malce severno od New Yorka, so potok Saw Mill, ki je nekoč poganjal žage in mline, polagoma spremenili do nerazpoznavnosti in močno onesnažili. V 20. letih prejšnjega stoletja so zadnjih 600 metrov struge prekrili s parkiriščem. A od leta 2012 približno 240-metrski odsek teče po krajinsko urejenem kanalu in se lesketa v soncu v novem, slab hektar velikem park

epilog
KREPITEV ODNOSOV

Namesto da bi se ogradili pred zunanjim svetom, se moramo naučiti živeti v sožitju z drugimi vrstami.
Doma v porečju reke Klamath razmišljam o vodi – kako je hkrati lepa in nepogrešljiva za življenje. Na večini območja vladajo razmere, ki jih zvezna meteorolo-ška služba označuje za “skrajno sušne”. Naravni rezervat Lower Klamath si navadno za postanek izbere polovica vodnih ptic, ki se selijo vzdolž tihomorske selitvene poti.
Odvisen je od vode, ki jo upravlja Zvezni urad za upravljanje vodnih virov, in prejema vodo, kolikor je ostane, potem ko jo kmetje porabijo za namakanje. Te dni je ne ostane prav nič. Rezervat se spreminja v prah.Ena od rešitev bi bila, da bi za kmetijstvo porabili manj vode. Številnim kmetom se zdi to nekaj nezaslišanega, a morda bo nujno olajšati selitve ptic, rešiti praskače in spustiti dovolj bistre, mrzle vode po reki Klamath, da bodo preživeli ogroženi lososi čaviči in kisuči.Don Gentry, do nedavnega predsednik sveta ljudstev, živečih ob reki Klamath, je zelo zaskrbljen zaradi c’waam in koptu, kakor v jeziku staroselskih prebivalcev porečja te reke pravijo praskačem.
Pred kolonizacijo so bile te ribe ključnega pomena za preživetje staroselskih skupnosti, ko so se zmanjšale zimske zaloge hrane. Vsako pomlad so plemenski starešine te ribe obredno častili in blagoslavljali. So prehranska sestavina z velikim kulturnim pomenom, a ker jih je vse manj, jih staroselci že od leta 1986 ne lovijo več. “Res me skrbi, da bomo izgubili naše koptuje,” je Gentry omenil najbolj ogroženo vrsto.Staroselci si prizadevajo, da bi si praskači opomogli. Upravljajo gojilnico, da bi ohranili gensko pestrost vrst in raziskali, kakšne razmere so najprimernejše za njihovo uspevanje.
Letos spomladi so tožili zvezno vlado, ker je zagotovila vodo kmetom, ko je bila gladina jezer nižja od minimuma, zahtevanega v vladnih poročilih o potrebah ribjih vrst. Gentry je prepričan, da porečje kaže “odpornost in produktivnost”: da je vode dovolj za potrebe kmetijstva ter hkrati za uspevanje vodnih ptic in praskačev. Toda meni, da si bo treba vodo nekako deliti, zlasti zaradi vse neugodnejših podnebnih razmer in daljših sušnih obdobij. Pri tem bo nujno sodelovanje. Za zdaj še ni zagotovljeno.

Varstvo narave nam gre v ZDA kar dobro od rok. V zadnjem stoletju nam je uspelo ohraniti nekatere živalske vrste, živeče pri nas, denimo sokola selca, bizona in sivega kita.

Povezave

GLOBALNO

Pomembne informacije