Življenje z naravo

Pozdravil naju je nejevoljen lajež, a se je kmalu umiril – Krasu in Beli, kraškemu ovčarju in bosansko-hercegovski pastirski psici, se s fotografom nisva zdela nevarna. Natančneje, čuječima, zaščitniškima psoma se ni zdelo, da bi lahko bila nevarna večdesetglavi čredi drobnice, na katero sta budno pazila. Nekatere živali so prišle do ograje, ki jih je obdajala, in si naju radovedno ogledovale.Ura je bila pet zjutraj, ptice so že dolgo živahno pele in nekje nižje v gozdu je odsekano zalajal srnjak.

Povsem se je že zdanilo, na obzorju je zarja napovedovala skorajšnji vzhod sonca. To je dan prej in tudi dan zatem vzšlo malce pozneje – bil je namreč ravno 21. junij, čas poletnega Sončevega obrata. Tu, le lučaj od cerkve sv. Ane, dvignjene nad južno obrobje Ljubljanskega barja, od koder se odpirajo osupljivi pogledi na spodaj ležečo ravnico in severno od nje dvigajoče se gore, je bil čas za jutranjo molžo.

Ni nama bilo treba dolgo čakati. Ko sem stopil do cerkve in se razgledal po okolici, se je že zaslišal zvok avtomobila in nekaj trenutkov pozneje smo se pozdravili. Fotograf tako, kot se pozdravljajo stari znanci, sam sem se družini Kržič, katere člane sem takrat videl prvič, moral šele predsta­viti. Res je šlo za družino v klasičnem pomenu besede – ob tisti zgodnji uri nista bila pokonci le Mirjam in Janez, ampak tudi trije njuni otroci.

Najmlajši, plavolasi Ivan, star komaj dve leti, je iz maminega naročja radovedno pogledoval naok­rog, potem je, še utrujen in zaspan, zaprl oči in se stisnil k njej. Malce zaspani sta bili tudi dekleti, devetletna Laura in njena dve leti starejša sestra Lucija. A zanju ni bil čas za spanje, vse prej kot to – molža je ob manjši pomoči staršev že nekaj časa predvsem njuna skrb. V leseno molzišče, kamor je šlo naenkrat do 12 živali, jih je zganjala Lira, mejna škotska ovčarka. Malo pred tem, še preden so lastniki zlezli iz avtomobila, s katerim se je pripeljala, je že bila pri meni in me radoved­no ovohala. “Deset let ima, ampak se ji nič ne poznajo,” je Janez nekoliko pozneje pripomnil o pubertetniško živahni psički.

Medtem je molzni stroj enakomerno brnel in mleko je hitro teklo v posodo. V poldrugi uri je bilo okoli 80 koz in ovc pomolzenih in še pred sedmo se je čreda pasla nekaj sto metrov nižje na pobočju, kamor sta jo Laura in Lucija odgnali v živahnem drncu. Bela in Kras, ki je imel glavno vlogo v dokumentarnem filmu Sinovi burje o vračanju kraških ovčarjev k njihovi prvotni pastirski vlogi, sta bila seveda zraven. Gozdnato območje na obronkih Krima ne omogoča brezskrbne reje drobnice.

Zaradi jelenjadi se tu redno zadržujejo volkovi, nižje na barju pa šakali. To je tudi območje medveda; srečanja z njim niso redka. Zato rejci uporabljajo električnega pastirja in tudi pastirske pse. Kržičevi imajo izkušnje z medvedom, žrtev njegovega napada pa je bil pes. “Pred štirimi leti smo ostali brez kraške ovčarke. Iz sledi in iz tega, kar so nam povedali ljudje, mislimo, da je medvedka z mladičema poskušala priti do črede koz, pri tem pa se je mreža, ki je bila pod električno napetostjo, podrla na psico.” Ko so jo našli, je bila še živa, a v tako slabem stanju, da so jo morali dati uspavati. Koze so ostale nepoškodovane.

“Oba sva si vedno želela živeti v stiku z naravo in od tistega, kar bi sama pridelala,” pravi Mirjam, Ljubljančanka, ki se je odločila za zelo drugačno življenje, kot ga živi večina. “Prijatelji iz plezalno-gorniške skupine, s katerimi sva se z Janezom družila, so vedeli za najino željo, da bi nekoč imela kmetijo, in ko sva se leta 2007 poročila, sva od njih dobila darilo – kozo in kokoš.” Ti sta bili, kot se reče, “za seme”. Že kmalu sta začela nedaleč od Preserja, od koder je doma Janez, uresničevati zamisel o kmetiji. “Na Žalostni gori sva najela nekaj zemlje, kupila sva še dva osla, dve ovci, tri koze … Iz konjička je stvar začela preraščati v resno kmetijstvo.

Zadnjih osem, devet let je to naš vir preživetja.” Sočasno sta začela uresničevati svojo drugo skupno željo – imeti veliko družino. Leto po poroki se je rodil danes 14-letni Jožef, nato so prišli Lucija, Laura, Martin, Nejc in pred dvema letoma še Ivan. Ki pa, kot povesta, morda ne bo zadnji. Vsekakor tudi on, tako kot drugi, ne bo šel v vrtec. “Z Janezom sva bila pred šolo v varstvu babic in staršev,” pravi Mirjam, ki se ji zdi povezanost družinskih članov nadvse pomembna. In ki ji po videzu nikakor ne bi pripisali šestih nosečnosti in porodov.

Tudi zaradi otrok je Janez, po poklicu strojnik, leta 2013 pustil službo in se povsem posvetil kmetovanju. “Ukvarjal sem se z avtomatizacijo zvonjenja po cerkvah, vodil sem dve skupini fantov. Kakšnih 400 cerkev po Sloveniji smo opremili, delali smo tudi na avstrijskem Koroškem, v Italiji in na Hrvaškem. Vedno sem imel ogromno nadur, plača je bila dobra, ampak doma je bila Mirjam sama z otroki in to me je vse bolj morilo. Ko so me začeli pri delu omejevati, sem odšel.” Ob rastoči družini sta začela kmetijo pospešeno razvijati. “V prvi vrsti je bila želja, da imava živali, da obdelujeva zemljo, da sama pridelava hrano zase in za družino,” pravi Janez, ki od prej ni imel nobenih izkušenj s kmetovanjem.

Poskusila sta marsikaj. “Ko sva začenjala, sva na primer sejala razne vrste žita – oves, piro, ječmen, proso in krušno pšenico. Preorala sva manjše ‘flike’ zemlje, kjer so bile včasih njive, danes pa jih ne obdelujejo več. To je bil strm teren, kamor kombajn ne more. Na Hrvaškem sem kupil staro kosilnico snopovezalko in žito sva požela sama. Bilo ga je več kot dovolj za najino družino in kmetijo, pa tudi za starše. ”Njive z žitom sta imela nekaj let, potem sta dala prednost vzreji živali. Sredstev za vlaganje v drage stroje in drugo opremo namreč nista imela. “Imava na primer staro traktorsko kosilnico, kaj veliko drugega pa ne. Če preračunaš stroške nakupa in vzdrževanja, se ne izide. Zato kupujeva tudi krmo za živali,” razloži Janez. Tako vsak mesec kupita dve toni koruze, katere cena se je v zadnjih dveh letih več kot podvojila.