Kamenodobni razcvet Britanije

Pred približno 4500 leti se je na jugu Velike Britanije v času, ko se je končeval neolitik, zadnje poglavje kamene dobe, dogajalo nekaj izjemnega. Ne glede na to, kaj je bilo vzrok – verska gorečnost, želja po dokazovanju tehnične veličine, slutnja bližajočih se sprememb – je prebivalce uročilo in jih spodbudilo k mrzlični gradnji spomenikov. V presenetljivo kratkem času – morda v enem samem stoletju – so ljudje, ki niso imeli kovinskega orodja, pomoči konj in kolesa, postavili številne ogromne kamnite kroge, mogočne lesene palisade in veličastne avenije kamnitih stebrov. Pri tem so gozdov oropali največjih dreves in premaknili na milijone ton zemlje. “Bilo je kot manija, ki je zajela to območje, obsedenost, ki je ljudi gnala, da so gradili čedalje večje, številnejše, boljše in zapletenejše komplekse,” pravi Susan Greaney, arheologinja pri nepridobitni organizaciji English Heritage.

Najbolj znana zapuščina tega davnega gradbenega razcveta je Stonehenge, skupek kamnitih stebrov, ki na Salisburyjsko planoto v Angliji privablja milijone obiskovalcev. Starodavni megaliti že stoletja privlačijo in begajo vse, ki so jih kdaj videli. Tako kot so Henrika Huntingdonskega, ki jih je okoli leta 1130 – iz tega leta je prva znana tiskana omemba Stonehengea – razglasil za eno od čudes Anglije in dodal, da nihče ne ve, kako in zakaj so bili postavljeni. V 900 letih od takrat so kamniti obroč, postavljen tako, da je poravnan s potjo sonca, pripisovali Rimljanom, druidom, Vikingom, Sasom in celo Merlinu, dvornemu čarovniku kralja Arturja. Toda resnica je veliko skrivnostnejša, kajti postavilo ga je izginulo ljudstvo, ki ni zapustilo pisnega jezika, zgodb ali legend, samo raztresene kosti, lončene črepinje, orodje iz kamna in rogov – ter še vrsto drugih, enako skrivnostnih znamenj; nekatera so po obsegu in veličini celo zasenčila Stonehenge.

Ena najosupljivejših struktur, danes znana kot megahenge Mount Pleasant, je stala na travnati vzpetini s pogledom na reki Frome in Winterborne. Cela vojska delavcev je s krampi iz rogovja in lopatami iz kravjih kosti izkopala ogromen obročast jarek in okop ali henge, ki je bil dolg 1,2 kilometra – več kot trikrat večji od jarka in okopa pri Stonehengeu. Znotraj teh obsežnih zemeljskih del so graditelji postavili krog visokih stebrov iz hrastovih hlodov, debelih skoraj dva metra in težkih več kot 15 ton. “Vsi poznamo Stonehenge,” pravi Greaneyjeva. “Zgrajen je iz kamna in je preživel. Toda kakšne so bile te ogromne lesene strukture? Te stvari so bile velikanske in so stoletja prevladovale v pokrajini.” Zgodovinarji in arheologi že od 17. stoletja raziskujejo starodavne angleške henge, gomil in kamnite kroge. Vendar so šele v zadnjih letih ugotovili, da so bili številni od teh megalomanskih spomenikov postavljeni v približno istem času in v neverjetni naglici. “Vedno se je domnevalo, da so ti velikanski spomeniki nastajali ločeno in več stoletij,” pravi Greaneyjeva. 

Zdaj je obilica najsodobnejših tehnologij odprla nova okna v preteklost in arheologom omogočila, da iz posameznih koščkov sestavijo podobo sveta velikih spomenikov iz kamene dobe v južni Britaniji in ljudi, ki so jih postavili; tako živo, kot je bilo še pred nekaj desetletji povsem nepredstavljivo. “To je skoraj, kakor da bi začeli na novo,” pravi Jim Leary, predavatelj terenske arheologije na Yorški univerzi. “Zdaj vemo, da veliko stvari, ki smo se jih učili med študijem v 90. letih prejšnjega stoletja, preprosto ne drži.”

 Eno od najpresenetljivejših odkritij je bilo odkritje dokazov o množični selitvi z evropske celine okoli leta 4000 pr. n. š. Prišleki, katerih predniki so tisočletja prej prišli iz Anatolije (današnje Turčije), so nadomestili avtohtone britanske lovce in nabiralce; to je bilo genetsko drugačno ljudstvo, ki je gojilo žito in redilo živino. “Nihče ni verjel, da se je to lahko zgodilo tako,” pravi Leary. “Predstava, da je kmetijska revolucija zajela Britanijo zaradi množičnega preseljevanja ljudi, se je zdela preveč poenostavljena. Vsi so iskali bolj pretanjeno razlago – širjenje idej, ne samo množice ljudi, ki so se vkrcali na čolne. Toda izkazalo se je, da je bilo res tako preprosto.” Nekateri priseljenci so se odločili za kratek skok čez najožji del Rokavskega preliva in prečkali današnjo Dovrsko ožino. Drugi so se iz Bretanje v zahodni Franciji odpravili na daljše in nevarnejše prečkanje odprtega morja in so pripluli do zahodne Britanije in Irske. Nekateri od teh bretonskih pionirjev so se naselili na razgibani obali Pembrokeshira v Walesu. Morda so njihovi potomci približno 40 generacij pozneje postavili prvo različico Stonehengea. 

Arheologi vedo, da je treba začetek zgodbe o njem iskati v Walesu, predvsem zaradi bistroumnega geologa Herberta Thomasa. Če pomislite na Stonehenge, si boste skoraj zagotovo predstavljali njegove ogromne trilite (skupine dveh pokončnih in prečnega kamna) iz sarsena (kremenovega peščenjaka). Vendar se med triliti, razvrščenimi v obliki podkve, stiska še ena, veliko manjša vrsta monolitov – doleritni kamni. V nasprotju s sarsenom, ki je krajevna kamnina, bogata s silicijevim dioksidom, so doleriti povsem tujega izvora. Podobnih kamnin ni nikjer v bližini Stonehengea.

Vsak dolerit tehta povprečno 1,8 tone. Od kod so prišli in kako so se znašli v obroču sredi Salisburyjske planote, je bila leta 1923, ko so Thomasu pokazali vzorce, stoletja stara skrivnost. Med vzorci je bila vrsta modrikastega kamna, imenovanega pegasti dolerit. Thomas se je spomnil, da je pred mnogimi leti, ko je hodil po hribovju Preseli Hills, divjem barju v Pembrokeshiru, ki je od Stonehengea oddaljeno približno 280 kilometrov, videl isto kamnino. Po nadaljnjem raziskovanju je vir doleritnega kamna omejil na skalne osamelce, imenovane Carn Meini. V zadnjih letih sta Richard Bevins, geolog iz Waleškega nacionalnega muzeja, in njegov kolega geolog Rob Ixer z Inštituta za arheologijo na Londonskem univerzitetnem kolidžu Thomasovo delo ponovno preučila z uporabo tehnologij 21. stoletja s slikovitimi imeni, kot sta rentgenska fluorescentna spektrometrija in laserska ablacija ICP–MS. Ugotovila sta, da so v Preseli Hillsu štirje osamelci, ki so prispevali doleritne monolite v Stonehengeu. (Izkazalo se je, da se je Thomas zmotil le za kilometer ali dva.)

Za arheologe, ki iščejo izvor zgodbe o Stonehengeu, je to pomenilo nov začetek – zaradi dosežkov v biokemiji pa je postal še toliko bolj mamljiv. Belgijski raziskovalec Christophe Snoeck je prvi uporabil metodo analize izotopov iz upepeljenih ostankov, ki razkrivajo, kje je posameznik preživel zadnje desetletje življenja. Analiziral je kosti 25 ljudi, katerih upepeljeni ostanki so bili pokopani v Stonehengeu v zgodnjih dneh njegovega obstoja, ko so tam postavili dolerite. Ugotovil je, da jih je skoraj polovica živela daleč od Stonehengea. V povezavi z arheološkimi dokazi sta verjetni možnosti severni Devon in jugozahodni Wales. Neverjetno je, da mu je iz pepela s pogrebnih grmad, na katerih so bila sežgana trupla, uspelo prepoznati značilne vzorce ogljikovih in kisikovih izotopov. Ti so mu odprli še eno okno v preteklost, saj so pokazali, da so drevesa, katerih les so uporabili pri nekaterih upepelitvah, morda rasla v gostih gozdovih, kjer se je širil baldahin krošenj, in ne v odprti pokrajini z zgolj posameznimi drevesi okoli Stonehengea.