Varuhi nesmrtnosti
K počitku so jih položili v jamah na Tenerifu, njihov izvor je zavit v skrivnost. Zdaj znanstveniki te varuhe preteklosti preučujejo z visokotehnološkimi pripomočki in pomagajo reševati uganko o naselitvi Kanarskih otokov.
Lokacija jame je strogo varovana skrivnost. O njej ni nobenega zapisa, to pa je samo pripomoglo k temu, da je postala sveti gral kanarskootoške arheologije. Domačini zatrjujejo, da lokacije ne razkrijejo, ker želijo ohraniti spoštljiv spomin na svoje prednike Gvanče, otoške staroselce, ki so jih bili tja položili k počitku; Gvančev, staroselskega prebivalstva, danes na otočju ni več. Drugi pravijo, da je jamo za vedno pokopal zemeljski plaz.
Kar je bilo za raziskovalce iz 18. stoletja morda dejstvo, je prešlo v legendo, ko so mumije začeli odnašati iz jam, v katerih so bile položene k počitku, in se je sled za njimi izgubila. Redke in dragocene so tiste – iz te jame in iz drugih – ki so kljub vsemu ostale nedotaknjene in shranjene v muzejskih zbirkah; z njimi si strokovnjaki pomagajo pri razvozlavanju uganke, kdaj in od kod so na otočje prišli prvi naseljenci ter kako so častili pokojnike.
Metoda za ohranitev teh trupel v boju s časom in naravo je bila presenetljivo preprosta. “Gre za enak postopek kot pri konzerviranju hrane,” pripoveduje zgodovinarka. “Truplo so natrli s suhimi zelišči in mastjo, ga pustili na soncu, da se je posušilo, in ga prekadili nad ognjem.” Vse skupaj je trajalo 15 dni. Za pripravo egiptovske mumije je bilo potrebnih 70 dni (40 za dehidriranje v natronu, ki ga najdemo v naravi, in še 30 za balzamiranje v oljih in dišavah, nato so izvotljeno truplo napolnili s slamo ali tkanino in ga ovili v platno). Še ena ključna razlika: kot pravijo pisni viri, je bilo na Kanarskih otokih sprejemljivo, da so pri tem sodelovale ženske – pripravljale so trupla drugih žensk.