Vrnite nam kulturo
SUVERENOST pomeni za staroselska ljudstva tako SVOBODO odločanja o njihovih dejanjih kot tudi ODGOVORNOST, da ohranjajo SVET V RAVNOVESJU, kar Siksikejsitapiji (Črne noge) izražajo z besedo AATSIMOIYIHKAAN.
Klada lesa iz virginijskega brina je bila približno dva metra dolga, meter visoka in skoraj toliko široka. Gordon Dick je žagal njen zaobljeni vrh. Motorna žaga se je zagrizla v les in pršila žagovino. Joe Martin se je sklonil, da bi videl, kje bo rezilo prodrlo skozi. Z desno roko je dajal znamenja: malo gor, dol, dobro. Zrak je napolnil oster, skoraj zdravilni vonj brina.
Martin je umetnik iz ljudstva Tlaukijatov na zahodni obali otoka Vancouver v Britanski Kolumbiji. Dick, prav tako rezbar, pripada sosednjemu ljudstvu Cešatov. Delala sta prve grobe reze na kipu volka, kratek totemski steber. V bližini sta bila dva večja, skoraj dokončana totema, visoka sedem in devet metrov. Vsak steber je imel na eni od strani drugega nad drugim simbolne like: medvede, sonca, mitske morske kače, še več volkov.
Tlaukijati preusmerjajo potoke, ponovno ustvarjajo ekosistem iz časa pred sečnjo, varujejo območja drstenja sledi in na občutljivih mestih zapirajo gozdne ceste, da bi preprečili dostop turistom. Poleg naravovarstva se lotevajo tudi napornega, a ključnega oblikovanja ljudstva v narod: uvajajo lastne izobraževalne programe, zaposlujejo svoje gozdne čuvaje (ki so znani kot skrbniki parkov), in kar je verjetno najpomembnejše, prepričujejo podjetja, da na račune svojih strank dodajajo prostovoljno enoodstotno doplačilo – in tako podprejo prizadevanja ljudstva.
Podobno kot afroameriški aktivisti so si tudi staroselska ljudstva načrtno in po korakih prizadevala za ponovno pridobitev suverenosti – z vsako posamezno tožbo, pogajanjem, zakonom in programom. Tlaukijati so desetletja opozarjali, da niso nikoli podpisali pogodbe z Britansko Kolumbijo in se zatorej niso odpovedali nobeni od svojih pravic ali zemljišč. Šele oktobra lani, po 19 letih pogovorov in več delnih sporazumih, je provinca pristala na skupen okvir za razpravo. Proces je potekal neskončno počasi, vendar je sprememba neizpodbitna kot obcestni znak, ki pozdravlja obiskovalce ob vstopu na plemensko ozemlje in sporoča: Tla-O-Qui-Aht Ha’houlthee – Domovina Tlaukijatov.
A vse to se lahko spet spremeni. Več kot 42 odstotkov uradno priznanih staroselskih ljudstev v ZDA nima zvezno ali državno priznanega rezervata, rezervati ljudstev, ki jih imajo, pa so le majhen delček tega, kar so ta ljudstva imela v preteklosti. Staroselci so med najrevnejšimi in najmanj zdravimi na celini, njihova smrtnost zaradi prevelikega odmerka mamil pa je ena najvišjih med vsemi rasnimi ali etničnimi skupinami. Z nasiljem se grozljivo pogosto soočajo zlasti staroselke. Za aktiviste pa je najbolj skrb vzbujajoče, da imata ameriška in kanadska vlada še vedno moč, da lahko kadarkoli odpravita sadove že izbojevanih zmag staroselcev.
Če lahko govorimo o posameznem dogodku kot začetku preobrata za staroselce v Ameriki, je bil to morda sprejem zakona o samoodločbi Indijancev (Indian Self-Determination Act) leta 1975. Zakon, ki ga je spodbudil val staroselskega aktivizma, je ustvaril mehanizme, s katerimi so ljudstva lahko vzpostavila, in kar je najpomembneje, usmerjala svoje programe. To je pomenilo vrnitev plesa in jezika čata, ki so ju misijonarji zatirali. Pomenilo je tudi prvo javno tekmo v ishtaboliju po več desetletjih – igra je bila v starih indijanskih šolah prepovedana.
Ljudstva na Želvjem otoku so se ves čas borila, da bi obšla državne zakone, ki so omejevali njihovo delovanje in jim pogosto onemogočali gospodarske temelje. Po dveh pravnih bitkah, ki sta se bili vse do vrhovnega sodišča ZDA, je to odločilo, da za staroselska ljudstva številni lokalni predpisi in zakoni zveznih držav ne veljajo. Leta 1988 je kongres sprejel zakon, ki jim je omogočil organiziranje iger na srečo.
Danes imajo Čoktoji sedem igralnic na jugovzhodu Oklahome in več kot 200.000 registriranih pripadnikov. Ljudstvo je postalo močna gospodarska sila, ki zagotavlja skoraj 100.000 delovnih mest. Obnavlja tudi svojo zemljiško posest, saj je kupilo približno 24.000 hektarov zemljišč. Z dohodki od igralnic in podjetij gradijo ceste, financirajo šole, postavljajo zdravstvene domove in gradijo domove za starejše.
Zvezna vlada je velik del porečja reke Klamath spremenila v državni gozd. Elektroenergetska družba Copco je na reki zgradila štiri ogromne jezove za hidroelektrarne. Vsi so preprečili selitev lososov. Še huje, pripomogli so k širjenju bolezni. Ko se reke stekajo v zajezitvena jezera, se tok upočasni, voda se segreva in odlaga usedline.
