Iberski ris

Še pred 20 leti je bil iberski ris najbolj ogrožena mačka na svetu, danes med vsemi, ki potrebujejo varstvo, velja za najuspešnejšo. Leta 2002 se je po sredozemskih grmiščih Pirenejskega polotoka smukalo manj kakor sto teh kratkorepih zlatookih plenilcev. Od tedaj se je njihova populacija podeseterila in danes se po Španiji in Portugalski klati vsaj 1100 risov.Koreniti preobrat je plod odločnih prizadevanj za vzrejo teh mačk v ujetništvu, tega, da ris uživa status naravnega zaklada, in njegove prirojene trdoživosti, ki je presenetila celo naravovarstvenike. Leta 2002 je Evropska komisija s programom Life prvič povezala več kot 20 organizacij, da bi skušale rešiti to vrsto, ki je bila takrat na robu izumrtja.

Zaradi nebrzdanega lova in virusne bolezni so bili divji kunci, ki so glavni plen risov, na polotoku tako rekoč iztrebljeni.Vzreja risov v ujetništvu pa ni težavna in večina živali, ki so bile nazadnje izpuščene v skrbno izbrane habitate po vsej Španiji in Portugalski, je to dobro prenesla. Okrog naravnega parka Sierra de Andújar v južni Španiji – to je ena od lokacij, kjer je bilo izpuščenih največ živali – so se iberski risi celo naučili živeti v soseskah, komercialnih oljčnikih in okrog hitrih cest – predvsem s spretnim izmikanjem ljudem. Neki risinji je uspelo skriti pravkar skotena mladiča v hiši, kjer so bili ljudje zbrani na zabavi.

Zaradi takšne prilagodljivosti se je njihovo šte­vilo povečalo in od leta 2015 jih Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) ne uvršča več med skrajno ogrožene vrste, ampak le še med ogrožene.“Ris je simbol narave Pirenejskega polotoka in za ohranitev te živali smo bili odgovorni vsi. Zaradi prizadevanj v zadnjih 20 letih danes ohra­nitev risa velja za enega najzglednejših primerov uspešnih naravovarstvenih ukrepov na svetu,” pravi Francisco Javier Salcedo Ortiz, regionalni koordinator načrta za reševanje iberskega risa v Andaluziji, avtonomni skupnosti v južni Španiji.Toda nevarnost za te mačke še ni zares minila. Njihov teritorij, ki obsega 3000 kvadratnih kilomet­rov, sestavlja pet – kmalu jih bo sedem – izoliranih območij.

Iberski risi si bodo povsem opomogli šele, ko se bodo lahko klatili z enega območja na drugo in vrsti zagotavljali dolgoročno zdravje s povečevanjem raznolikosti genskih skladov.Zato nameravajo v naslednji fazi projekta iz programa Life, ki se imenuje Life LynxConnect in se je začela leta 2020, ustvariti vsaj deset selit­venih koridorjev, po katerih naj bi risi prehajali med sedanjimi območji. Nastali naj bi v habitatih, bogatih s kunci, velikih 15 kvadratnih kilometrov. Znanstveniki jim pravijo “odskočne deske” in so jih izbrali na podlagi predvidevanj, kje se risi najraje gibljejo. Radi, na primer, uberejo najkrajšo pot skozi nerazvite in nedotaknjene habitate, kakršen je naravni gozd, izogibajo pa se razdrobljenim parcelam kmetijskih zemljišč.

Letos bodo nosilci in partnerji projekta, vred­nega 20 milijonov evrov, začeli vzpostavljati te “odskočne deske” in spuščati rise v naravo na dveh novih španskih lokacijah – v Granadi in Murcii. V najboljšem primeru se bo s temi posegi število samic, godnih za parjenje, na Pirenejskem pol­otoku do konca leta 2040 povečalo na 750 in takrat bo vrsta že veliko manj ogrožena, pravi Salcedo.“Naš cilj je velikopotezen, a ga je treba doseči,” dodaja. SREDI 20. STOLETJA je znani španski televizijski voditelj in naravoslovec Félix Rodríguez de la Fuente risa poimenoval “pirenejski dragulj”.

Že dolgo torej uživa naklonjenost javnosti, to pa je lokalnim vladam, nepridobitnim organizacijam in zasebnikom pomagalo, da so pri Evropski uniji uspešno lobirali za sredstva, namenjena reše­vanju te vrste. Do danes je bilo zanj porabljenih približno 90 milijonov evrov, kar je ena največjih naravovarstvenih naložb na tej celini v zgodovini.“Kogarkoli v Madridu boste vprašali, vam bo povedal, da je ponosen na risa,” pravi Nuria El Khadir Palomo, generalna direktorica madridske Fundacije za ohranjanje biotske raznovrstnosti in biotsko pestrih habitatov, ki je ena od partnerjev projekta Life LynxConnect. Palomova in sodelavci svetujejo skupinam partnerjev, kako najbolje porabiti sredstva, dodeljena za varstvo risa.

Poleg tega preučujejo risje habitate po vsej Španiji in ugotavljajo, na katerih območjih lahko te živali dobijo dovolj hrane.Risi so priljubljeni celo med kmeti in posestniki, kljub temu pa jih imajo nekateri za škodljivce in jih včasih zastrupljajo ali lovijo v pasti, ker naj bi bili nevarni za živino. Nezakoniti uboji so vzrok za skoraj 25 odstotkov vsakoletnih smrti med risi na polotoku in so drugi najpogostejši vzrok nenaravnih smrti, takoj za nesrečami, v katerih jih zbijejo vozila. Poleg tega je v južni Španiji močno zakoreninjen lov; lovci so tradicionalno pobijali rise za šport in v teh plenilcih videli tekmece, ki jim odžirajo najljubši plen, kunce.

Zato je izobraževanje “najboljše sredstvo za krepitev risje populacije”, pravi Maribel García Tardío, glavna tehničarka pri andaluzijskem načr­tu za reševanje iberskega risa. Posestnike in lovce redno vabi na srečanja in skupaj s sodelavci jim na njih pojasnjuje, da risi le redko pobijajo večje domače živali, kot so jagnjeta, hkrati pa odganjajo rdeče lisice in druge zveri, ki te živali bolj ogrožajo.Trud je obrodil sadove. Številni posestniki so se začeli ukvarjati s turistično dejavnostjo in po­nujati obiskovalcem priložnost za opazovanje teh gostodlakih mačk v divjini.

Naravovarstveniki si poleg tega prizadevajo, da bi zmanjšali število primerov, ko rise poškodujejo ali ubijejo vozila, zato na kritičnih mestih urejajo podhode za prosto živeče živali, postavljajo opozorilne prometne znake in hitrostne ovire. Risi se hitro privadijo na podhode – še en dokaz prilagodljivosti – in kot pove García Tardíeva, podatki kažejo, da se je s temi ukrepi njihova smrtnost zmanjšala. Ker pa je risov vse več in širijo teritorij, bo njihova ogroženost v bližini cest verjetno postala hujša težava, dodaja.Vedno je prisoten tudi strah, da se bo pojavil nov kunčji virus, pravi Salcedo – to je dodaten razlog, da je pomembno imeti zelo razširjeno populacijo medsebojno povezanih skupin živali. Toda za zdaj so skupine razpršene in izolirane; prav to ostaja največja grožnja pri obnavljanju vrste.