Opozorilni spev

Moški – vsak s svojim pevskim prvakom – so začeli prihajati v nedeljo zgodaj zjutraj. Izogibali so se visokemu plevelu in kupom smeti, ki so zapirali ozko pot, in se zbrali na samotnem kraju v Havani. Bilo je septembra, ko na Kubi pote­ka selitev ptic; množičnemu prihodu cenjenih ptic pevk sta sledila prav tako množična nezakoniti lov in prodaja. Po mavričarjih, indigovih mavri­čarjih in rdečeprsih kardinalih – zboru pisanih barv in glasov – je vladalo veliko povpraševanje. Ob nedeljah potekajo priljubljena tekmovanja ptic pevk.Kraj enega od njih je nekdo nekaj dni prej objavil na facebooku v eni od številnih kubanskih skupin ljubiteljev ptic pevk, ki sem se jim pridružila julija 2021. Zaradi omejitev v času pandemije korona­virusne bolezni nisem mogla odpotovati na Kubo, toda znanec je privolil, da se bo – pod pogojem, da ne razkrijem njegove identitete – namesto mene udeležil skrivnega srečanja.

Kubanski zakon o biotski raznovrstnosti iz leta 2011 prepoveduje lov na številne vrste ptic pevk, razen za namene znanstvenega raziskova­nja. Nezakonita so tudi tekmovanja, na katerih stavijo, katere ptice bodo žvrgolele najdlje in bodo njihove melodije najbolj spevne. Kljub temu ljudje odkrito objavljajo posnetke s tekmovanj, v nekaterih objavah na facebooku, ki ponujajo ptice pevke za prodajo, pa je izrecno navedeno, da so bile captura – ujete v divjini.Med pandemijo se je še več nezakonite trgovine preselilo na splet, pravi Xochitl Ayón Güemes, ornitologinja in kustosinja za ptice v Nacionalnem prirodoslovnem muzeju v Havani.

Kubanski uradniki se niso odzvali na moja vprašanja o lovu in tihotapljenju ptic pevk ter o pregonu tovrstnih kaznivih dejanj.Številni Kubanci štejejo gojenje ptic v kletkah za ohranjanje tradicije, “zato je, čeprav je to kr­šitev zakonov, družbeno sprejeto,” pravi Maikel Cañizares, ornitolog z ministrstva za znanost, tehnologijo in okolje.Ta konjiček izvira še iz časov španskih osvajal­cev in se vse bolj širi, pravi biolog Giraldo Alayón García, nekdanji predsednik Kubanskega zoo­loškega društva, zdaj predsednik nepridobitne organizacije Fundación Ariguanabo, ki se posveča ozaveščanju javnosti o naravi, znanosti in kulturi. Številni Kubanci želijo imeti pisane ptice doma, da lahko uživajo v melodijah, ki jih te žvrgolijo, in v njihovi lepoti, tradicija pa se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje.

Za nekatere Kubance so ptice pevke tudi do­nosen posel. Z nedavnim pomanjkanjem hrane in gospodarskimi težavami zaradi ameriške po­litike se je finančna stiska okrepila, nezakonito lovljenje divjih ptic pevk pa je cenejše in lažje kot vzreja doma.“Znesek, ki ga je mogoče zaslužiti s trgovino s pticami pevkami, je precej omejen,” pravi Lillian Guerra, profesorica kubanske in karibske zgodo­vine na Floridski univerzi. Na facebooku nekatere ptice oglašujejo po zgolj 20 dolarjev. Višina stav na tekmovanjih pa je zelo različna, doseže lahko tudi več tisoč dolarjev.Toda lovljenje divjih ptic pevk terja svoj davek. “Danes,” pravi 75­letni Alayón, je ponekod “skoraj nemogoče” najti kubanskega ščinkavca, čeprav jih je bilo “veliko, ko sem bil otrok”.

Te ptice, endemične na Kubi, občudujejo zaradi njihovega jasnega, visokega petja in živo rumenega okrasja za očmi in okoli vratu. Alayón pravi, da je tudi njegov oče gojil kubanske ščinkavce, vendar ga je nazadnje le prepričal, da jih je izpustil na prostost. Obžaluje, da je ta vrsta “zaradi lova s pastmi zdaj nedvomno ogrožena”.Ogroženi so tudi mavričarji, ptice z živo rdečimi prsmi, modro glavo in zelenimi perutmi. Te ptice se selijo med jugovzhodnim delom ZDA in Karibi, njihovo število pa se je v zadnjih desetletjih zelo zmanjšalo. Razlog za to sta izguba življenjskega prostora in nezakonita trgovina na Kubi in drugod, kot kažejo redna štetja populacij severnoameriških ptic.

“O tem, koliko ptic se ujame v pasti, je zelo malo podatkov,” pove strokovnjak za mavričarje Clark Rushing, profesor na Univerzi v Georgii. Leta 2004 so trije lovci v eni od kubanskih provinc na en sam konec tedna ujeli približno 700 mavričarjev. Rushing pravi, da se o tolikšnem številu pogosto govori, vendar je težko ugotoviti, ali gre za izjeme.Da bi spremljal selitev mavričarjev, je s sodelavci pred petimi leti z mrežami lovil ptice na gnezdiščih na Floridi in v drugih ameriških zveznih državah. Raziskovalci so jim okoli gležnjev namestili identifikacijske obročke, jih opremili z majcenimi nahrbtniki z geolokatorji in jih izpustili.

Ugotovili so, da je verjetnost, da se bodo mavričarji, ki se selijo vse do prezimovališč na Kubi, vrnili na sever, za 20 odstotkov manjša kot pri pticah, ki opravijo krajša potovanja. Po Rushingovih besedah je mogoče del izgub pojasniti z dolgim poletom nad odprtim morjem, del pa tudi z lovom s pastmi.Fotografinja Karine Aigner je povedala, da so ji bili med bivanjem na Kubi lovci pripravljeni prodati geolokator, ki so ga odstranili s tik pred tem ujete ptice. “Lahko smo potrdili, da je šlo za ptico, ki so jo prvotno obročkali v Južni Karolini,” pravi Rushing. Lovci so Aignerjevi zaupali, da je bil to le eden od več obročkanih mavričarjev, ki so jih ujeli.