Voda za nami

Ob tej obali nam ni nič tuje. Kdor vstaja dovolj zgodaj, da naleti na ozke čolne, ko se vračajo v pristanišča – Port Bouet v Slonokoščeni obali, Ngleshi v Gani, Old Jeswang v Gambiji, Grand-Popo v Beninu, Apam v Gani – bo ribiče slišal govoriti v jezikih fante, ga in eve, ki so vsi ganski.Ko se v svetlobi vzhajajočega sonca začnejo razločevati postave mož, ki vlečejo mreže, njihovo vzklikanje postane glasnejše: “Ee ba ei, ee ba ke loo.” (‘Prihaja mreža, polna rib.’) Vsaka, ki jo izvlečejo, je v globinah prestregla obilo darov morja. Ribe padajo na pesek, se zvijajo, premetavajo in svetlikajo v soncu, ko jih urne roke razvrščajo v široka kovinska korita.Ulov ni nikoli enak.

Ja, v mrežah se znajdejo hitro prepoznavne komercialne vrste: hlastač, kirnja, tun, skuša, kpanla (vrsta osliča). Vedno pa so med njimi tudi tiste zaželene: raki, jegulje, skati ter vrste čudnih oblik in velikosti, s kostmi in brez njih, nekatere tako nenavadne, da bi njihov videz vznemiril človeško domišljijo in spodbudil pisce grozljivk kakor bitja vrste Phronima iz globin odprtega morja, ki naj bi bila navdih za nezemljana iz filma Osmi potnik. Toda ne bodo spodbudile vreščanja – našle se bodo začimbe, s katerimi bodo na krožniku vse vrste rib slastne.

Ljudstvo Ga, katerega pripadnik sem, ne pozna strahu pred neznanim. Rek “Ablekuma aba kuma wo” (‘Naj tujci pri nas najdejo dom’) povzema eno temeljnih vodil naše kulture; zato moj evropski priimek Parkes, uvožen s sierraleonskim dedom jamajških korenin, med sonarodnjaki velja za domače ime. Takšna drža je značilna za večino obalnih ljudstev Zahodne Afrike. Njihovi pripad­niki potujejo brez zadržkov in popotnike spreje­majo z odprtimi rokami; prihajajo in odhajajo kakor valovi, ki jim oblivajo stopala.

Toda med ribiškimi družinami so Ganci nekaj posebnega. Ribiško znanje uporabljajo na tako širokem območju – pripadnike ljudstev Fante, Eve in Ga najdemo v državah od Nigerije do Senegala – da so jih leta 1963 v reviji West Africa, ki danes ne izhaja več, poimenovali “panafriški ribiči”.Ribiče z območij v zahodnem in osrednjem delu Gane, kjer se govori jezik fante, vzgajajo nekatera najnemirnejša morja vzdolž obale. Tako so postali znani ne le kot najzmogljivejši morski plavalci na svetu (evropski popotniki v 16. in 17. stoletju, med katerimi sta bila tudi Jean Barbot in Pieter van den Broecke, so bili osupli nad plavalnimi sposobnostmi Zahodnoafričanov), ampak tudi kot tisti, ki mojstrsko krmarijo ribiški čoln.

Celo v ljudstvu Ga položaj najbolj spoštovanega ribiča – imenuje se woleiatse – pogosto zasede kateri iz akutsa Abese­Fante (akutso je mreža družin), torej naturalizirani pripadnik ljudstva Ga, ki je po rodu iz ljudstva Fante. Podlaga za tako preprosto zamenjavo identitete so enake vrednote obeh etničnih skupin, Fante in Ga, povezane s prizadevanjem za ohranjanje virov preživetja. Obe spoštujeta pravilo, da se ob torkih ne ribari v morju in ob četrtkih ne v sladkih vodah. To velja za prepovedano, saj tedenski premor omogoča vodnim duhovom, da obnovijo zaloge rib; v kulturi in tradiciji je zakoreninjeno naravovarstveno ravnanje.Še nazorneje se skrb za naravo kaže v dodatnih veščinah, ki jih obvladajo pripadniki ganskih ribiških skupnosti. Številni ribiči za preživetje tudi kmetujejo in se enkrat ali dvakrat na leto, kadar je rib v vodah manj, vračajo k delu na zemlji.Drugi poznajo selitvene vzorce glavnih vrst rib, ki jih jedo tam, kjer živijo, in jim sledijo ali pa hodijo lovit na območja, kjer najdejo druge ribe. Vitki tarpon, na primer, ki ga lovijo v Senegalu in Gambiji, lahko nadomesti bananarico, ki velja za poslastico v osrednjem delu Gane.

Različna razpoložljivost rib skozi leto je tudi razlog, da so se ribiči izmojstrili v konzerviranju, vzdolž obale ulov namakajo v slanici in prekajajo. Bogate zaloge prekajenih rib zagotavljajo, da je v prehrani ne glede na letni čas dovolj nujno potrebnih beljakovin.Občasno se zgodi, da se kakšen mož ne vrne z morja in ulov je vedno nepredvidljiv; sanje ribiških družin so dejansko na milost in nemilost prepuščene muhasti usodi.Ribiči dostavljajo srebrne dobrote ženskam v domačih mestih; te jih prodajajo in z izkupičkom delajo čudeže: trgujejo, kmetujejo in izobražujejo otroke, ki tekajo ob obali in si izmišljajo igre, medtem ko možje v barkah režejo valove na odprtem morju. Tudi tisti, ki se ne vrnejo domov, pustijo nekaj za sabo.Morje je vzelo mojega bratranca, ki mu je bilo kakor meni ime Ayikwei. Leta 1992, ko sem odhajal na sever države, v skoraj 650 kilometrov oddaljeni Tolon, in sem prvič za daljši čas zapuščal prestolnico Akro, mi je rekel nekaj, kar me spremlja do danes: Nimaš razloga za skrb. Smo pripadniki ljudstva Ga; za nami je voda, zato se nimamo česa bati.Kjerkoli se zdaj znajdem sredi tujega sveta, zaprem oči in počakam, da zaslišim vodo.