Ko ni več belih zim

V Alpah sta gospodarstvo in kultura tesno povezana s snežnimi zimami. Zato se domačini trudijo za vsako ceno ohraniti sneg in led, ki ju ogroža taljenje.

Mogočni vršaci predirajo oblake. Kot traktor velik teptalnik vzvratno zapelje čez 13 metrov visok kup steptanega snega in razvije balo belega platna. Na vrhu kupa šest delavcev z robustnimi ročnimi šivalnimi stroji šiva ponjave. Junij je, smo v Kitzsteinhornu v Avstriji, enem najviše ležečih in najhladnejših smučarskih središč v Alpah. Snežnica dere po grapah, ki se zarezujejo v gorska pobočja. Više na ledeniku se skupina vzdrževalcev smučišča pripravlja na naslednjo smučarsko sezono.

Celo na nadmorski višini 3000 metrov je zanašanje na naravni sneg postalo preveč tvegano. Skupina pod vodstvom tehničnega direktorja Güntherja Brennsteinerja zato ničesar ne prepušča naključju. Zadnji sneg te sezone so ves mesec zgrinjali na osem kupov, visokih kot večnadstropne stavbe; največji med njimi so večji od nogometnega igrišča. Kupe snega bodo še ves mesec prekrivali s ponjavami, da bi se ohranili čez poletje. Če bo na začetku naslednje sezone pretoplo, da bi zapadel nov sneg ali celo za pripravo umetnega snega, bodo stari sneg s tovornjaki razvozili po pobočjih in ga steptali.

Morali smo se domisliti, kako nakopičiti toliko snega, pravi Hannes Posch, eden od delavcev. Preden je skupina začela sešivati ponjave, so jih sunki vetra včasih odgrnili in razkrili sneg. Poleg tega je platno neredko primrznilo na sneg. “Vse, kar bi lahko šlo narobe, je tudi šlo,” pove Posch, medtem ko na ponjavo privezuje vrečo s peskom. Nekoč je v bližnjem središču Kitzbühel strela udarila v takšno s ponjavami prekrito skladišče snega.

Platno je zagorelo in 30 gasilcev se je več ur borilo s plameni. Tako dragocen je te dni sneg.“Odkar je podnebje toplejše, se je vse spremenilo,” pravi Brennsteiner. Tu se je zaposlil pred 31 leti, v zlatih časih alpskega smučanja. Zima v Alpah danes izumira. Od 19. stoletja se je povprečna temperatura v teh gorah zvišala za dve stopinji Celzija, to je dvakrat več od svetovnega povprečja. Sneg zapade pozneje in se prej stali. V Alpah se snežna odeja na splošno obdrži mesec manj kot nekoč, pravijo strokovnjaki, ki so analizirali podatke iz več kot 2000 meteoroloških postaj.

V enem najgosteje poseljenih gorovij na svetu živi 14 milijonov ljudi. Za marsikoga utegnejo biti posledice zim brez snega grozljive. Tamkajšnje gospodarstvo je odvisno od snega, saj zaradi njega tja vsako leto pride 120 milijonov turistov. Brennsteiner je tudi župan Niedernsilla, kraja z 2800 prebivalci ob vznožju gore. V njem tako rekoč ni družine, ki ne bi bila odvisna od sneženih zim, pravi. Brez snega bi se število prebivalcev lahko skrčilo na tisoč.“V vrtcih ne bi bilo otrok,” našteva, ko opisuje spiralo, vrtečo se navzdol. “To je temelj življenja v teh krajih.”

Prebivalci Alp počnejo marsikaj, da bi se rešili. Tamkajšnji smučarski turizem po ocenah zdaj ohranja pri življenju 100.000 naprav za zasneževanje; toliko, da bi lahko z njimi v nekaj urah s snežno odejo prekrili ves New York. Obupani domačini skladiščijo sneg, kot v Kitzsteinhornu, na nekaterih alpskih ledenikih (skupaj jih je približno 4000) pa prekrivajo led, da bi upočasnili naglo taljenje, ki je posledica globalnega segrevanja. Rešitev švicarskih znanstvenikov, ki jo bodo uporabili pri enem od projektov, je vizionarska – ledenik nameravajo rešiti tako, da ga bodo del umetno zasnežili. Nekatere od teh metod so nadvse domiselne in vabljive; druge so okoljsko in ekonomsko vprašljive. Povod za vse pa je globoka zaskrbljenost: kakšno bi bilo življenje v teh krajih brez zime?

Tudi sama, tako kot Brennsteiner in fotograf Ciril Jazbec, sem imela to srečo, da sem odraščala v Alpah, ko je bilo snega v njih še v izobilju. Spo­minjam se vznemirjenja, ko sem puščala svoje male stopinje v novozapadlem snegu. Spominjam se barve očetovih lic, ko je spet in spet čistil sneg okrog hiše. Starši so mi prve smuči pripeli na noge, preden sem dopolnila tri leta.A kot vse kaže, je bilo tisto obdobje le kratkotraj­na zgodovinska anomalija.

Šele v drugi polovici 20. stoletja so hladne zime z obilico snega postale nekaj koristnega za Alpe. Pred tem so bile hudo breme, v ljudskem izročilu pripisano zlim du­hovom. Moja generacija je med zadnjimi, ki so poslušale pripovedi o tamkajšnjem neizprosnem boju za preživetje, ko je bilo kmetijstvo še temelj alpskega gospodarstva. Sneg je mesece prekrival majhne parcele kmetij. Po gorskih pobočjih so grmeli plazovi in včasih zasuli cele vasi. Pod enim je umrl eden od devetih sorojencev moje babice, Walter. Star je bil 24 let.

• 

• 

• 

• 

• 

Kadar je primanjkovalo hrane (to je bilo nekaj vsakdanjega), so se morali otroci iz najrevnejših predelov v Alpah peš odpraviti v nižinske kraje in se na semnjih ponujati kot sezonska delovna sila za pomoč na kmetijah, navadno od marca do oktobra. “Komaj prikrit trg s suženjsko delovno silo,” je leta 1908 v časopisu Times-Star iz Cin­cinnatija pisalo pri opisu enega takšnih semnjev v Friedrichshafnu v Nemčiji. Poročali so, da je bilo za najem na voljo 400 fantov in deklet, nekateri komaj šestletni, “kakor da so teleta ali kokoši”.

Ta običaj se je ohranil še krepko v 20. stoletje.Po drugi svetovni vojni se je zaradi gospodarske­ga razcveta v Evropi oblikoval in okrepil srednji razred – a v alpskem visokogorju sprva ne. Zaradi strmih gorskih pobočij se kmetije niso imele kam širiti in na njih ni bilo mogoče uporabljati sodobne mehanizacije, ki je drugod omogočila razvoj in blaginjo, pravi Johann Wolf. V odročni vasi Ischgl v Avstriji se je rodil leta 1929 med najhladnejšo zimo, kar jih pomnijo. “Gorsko kmetijstvo ni bilo kon­kurenčno,” pojasnjuje. Nekateri njegovi sorojenci so zapustili odmaknjeno dolino, on pa je ostal.Zimski turizem, so menili Wolf in drugi va­ščani, je bil edina rešitev. Obupani so prodali živino in zemljo zastavili za posojilo, da so lahko kupili žičnico. Ischgl je vse postavil na kocko, a tveganje se je obrestovalo. Leta 1963 je kabinska