Notre-Dame po požaru

Požar leta 1831 je stolnici Notre-Dame prizanesel. Izgredniki so splezali na streho in prevrnili velikanski železni križ; razbili so vitražna okna, se s sekirami lotili Jezusovega kipa in uničili kip device Marije. V resnici so se želeli znesti nad pariškim nadškofom – ker ga niso našli v cerkvi, so razdejali njegovo palačo, ki je stala južno od stolnice na bregu Sene, in jo potem še požgali. Danes je ni več. Na tistem mestu zdaj stoji 75 metrov visok gradbeni žerjav. Na neki risbi je upodobljen prizor razdejanja tiste noči 14. februarja 1831, kakor ga je bilo videti z nabrežja Quai de Montebello na nasprotnem bregu Sene. Avtor je Eugène-Emmanuel Viollet-le-Duc – mož, ki se je 13 let pozneje lotil 20-letne obnove stolnice. Star je bil komaj 17 let, ko je opazoval napad razjarjene množice. Na risbi, ki jo je v naglici skiciral s svinčnikom, horda besnih možicev skozi okna palače meče v reko pohištvo in druge dragocenosti. V ozadju se pne šest stoletij stara stolnica Notre-Dame.

Leta 1980 si je prav tako 17-letni Philippe Villeneuve v Veliki palači (Grand Palais) ogledal razstavo o Viollet-le-Ducu. Vedel je, da želi postati arhitekt (takrat je že izdeloval podroben model notredamske stolnice), ni pa vedel, da si je mogoče za študijsko smer izbrati zgodovinske stavbe. Danes je eden od 35 “vodilnih arhitektov, strokovnjakov za zgodovinske spomenike” v Franciji; najslavnejši predstavnik tega poklica je Viollet-le-Duc. Villeneuve vodi obnovitvena dela na notredamski stolnici že od leta 2013, nadvse pospešeno pa to počne od pomladi 2019, ko je požar uničil njen zgornji del. Stavbo so končno utrdili; zdaj se začenja obnova. Villeneuve se ima za zdajšnje poslanstvo, ki velja za največji izziv na njegovi poklicni poti, v marsičem zahvaliti nadarjenemu predhodniku Viollet-le-Ducu.“Bil je pionir obnavljanja zgodovinskih spomenikov,” je povedal. “Tega prej ni bilo. Ljudje so jih popravljali in jih pri tem pokrpali v slogu tedanjega časa.” Ali pa jih sploh niso popravljali in so jih porušili.

V Franciji je vlada v 19. stoletju najprej ustanovila institucije, ki naj bi se načrtno posvetile vprašanju, pomembnemu za vse nas: kateri del preteklosti je vredno ohraniti za prihodnje rodove? Kaj dolgujemo stvaritvam prednikov, kakšno moč in trdnost nam vlivajo – in kdaj se spremenijo v svinčeno utež, ki nam preprečuje, da bi načrtovali prihodnost in ustvarili svoj svet? To vprašanje se postavlja vsakomur od nas v našem mikrokozmosu, pri delu in v življenju. Vsak ima v glavi service des monuments historiques, službo za zgodovinske spomenike, in si beli glavo s tuhtanjem, kaj ohraniti in kaj zavreči, katere spremembe so dobrodošle in katere ne. Le da se tega večinoma ne zavedamo. Kakor se pogosto tudi ne zavedamo, kako zelo vplivajo na nas vladne odločitve o arhitekturni dediščini – kako čustven odnos imamo do starih stavb.

Dokler jih kaj ne ogrozi.Stolnica Notre-Dame je bila v svojih časih revolucionarna. Gradili so jo ob koncu 12. in v 13. stoletju, ko se je Francija oblikovala v enotno državo, njena prestolnica Pariz pa je postajala največje mesto v Evropi. Notre-Dame je bila prva velika mojstrovina nove francoske arhitekture – njeni zašiljeni oboki in ločni oporniki so omogočali visoke in tanke zidove ter velikanska okna, skozi katera je svetloba preplavljala prostor. Ljubosumni Italijani so jo poimenovali ‘gotska’, s čimer so mislili ‘barbarska’, vendar je ta francoski slog kljub temu osvojil Evropo. V svetlobi, ki je na ljudi padala z velike višine, so ti čutili navzočnost Boga.

A na začetku 19. stoletja so se pokazale težave. Zaradi desetletij napadov in zanemarjanja, že celo pred revolucijo leta 1789, je bila stolnica Notre-Dame v resnično slabem stanju. Victor Hugo je bil tako ogorčen, da je okrog nje spletel roman; polemiko o zlorabi zgodovine je vgradil v čustveno zgodbo o zatiranem duhovniku, grbavem zvonarju in dekletu, po katerem sta oba hrepenela. Roman Notredamski zvonar je izšel leta 1831, mesec po požigu nadškofove palače. Po vsej Franciji so iz starih cerkva, ki so bile med revolucijo zasežene, odnašali gradbeni kamen. Hugo je bil eden od pobudnikov gibanja, ki je želelo temu narediti konec. Viollet-le-Duc se mu je navdušeno pridružil. Rešil je stolnico Notre-Dame. Ponovno je zgradil ločne opornike in popravil vitražna okna, zamenjal je kipe, ki so jih uničili revolucionarji, in dodal še nekaj – priljubljeni groteskni okrasni kipi so njegova stvaritev. Ko je zgradil nov leseni stolpič, 15 metrov višji od srednjeveškega predhodnika, je na stopnice v podnožju dodal bakrene kipe 12 apostolov, ki presegajo naravno velikost. Enajst jih je bilo obrnjenih proti mestu, bili so njegovi varuhi; dvanajsti je bil sv. Tomaž, nejeverni apostol. Viollet-le-Duc je dal Tomažu svoj obraz, zroč v stolpič, to je njegova mojstrovina. Bil je nevernik, ki je rešil kraljico francoskih stolnic.

Cerkev, ki je že več kot 800 let božji hram, danes znova rešujejo. Rešujejo jo po 50 letih, v katerih se je število katoličanov v Franciji občutno zmanjšalo, število turistov pa neverjetno povečalo. V Villeneuvovi pisarni za stolnico, v prvem nadstropju skladovnice modularnih zabojnikov, stoji miza nasproti risbe zahodnega pročelja notredamske stolnice, ki jo je leta 1843 narisal Viollet-le-Duc. V kotu okvirja je zataknjen strjen curek svinca s strehe, ki se je v požaru leta 2019 stalila. Odkar je tiste noči divjal požar, je Villeneuvov namen obnoviti cerkev, da bo natanko takšna, kakršna je bila po Viollet-le-Ducovi obnovi, s svinčeno streho in “gozdom” podpornih hrastovih tramov vred.“Restavriramo delo restavratorja,” je dejal.Petnajstega aprila 2019 sem tik pred sedmo zvečer, ko je Villeneuve hitel zdoma, da bi ujel zadnji hitri vlak z atlantske obale v Pariz, sedel v taksiju, ki je prečkal Seno. Promet je tekel po polžje. Žena je gledala skozi okno. “Ali Notre-Dame gori?” je vprašala. Pojav utripajoče oranžne svetlobe na strehi stolnice je bil nenavaden. Gotovo bodo ogenj kmalu pogasili, sem zamrmral. Nekaj hipov pozneje sem uzrl plamene, ki so šinili navzgor po lesenem stolpiču in ga zajeli.

Vsak prebivalec Francije se spomni, kje je bil tiste usodne aprilske noči, ko je zagorela notredamska stolnica – čeprav ni bilo smrtnih žrtev, je ta dogodek primerljiv z ameriškim 11. septembrom 2001. Bernard Hermann, upokojeni fotograf, je bil v svojem mansardnem stanovanju na trgu Place du Petit Pont nasproti stolnice. V knjigi Pariz, 00 km (Paris, km 00) – na francoskih zemljevidih so razdalje izmerjene od ničelne točke pred stolnico Notre-Dame – je objavil fotografije, ki jih je posnel skozi okno stanovanja. “Drama, ki jo je doživljala Notre-Dame, je zame pomenila konec sveta,” je dejal. “Bil sem kot od strele zadet.

Zagrnil sem zavese.”Jean-Michel Leniaud, zgodovinar arhitekture, je bil na sprejemu v Versajski palači. Takoj je odhitel v Pariz in opazoval dogajanje. “Ljudje so jokali. Ljudje so molili. Ljudje so klečali na ulicah,” je dejal. Deset kilometrov zahodneje je Faycal Aït Saïd, zdajšnji upravljavec žerjava, ki se pne nad ranjeno stolnico, končeval izmeno v še višjem žerjavu na gradbišču nove poslovne stolpnice. Sam v višavah, 130 metrov nad tlemi, je na obzorju zagledal velikanski oblak dima, ki ga je začelo nositi proti zahodu.

Do takrat, ko se je Marie-Hélène Didier, konservatorka, zaposlena na kulturnem ministrstvu, odgovorna za stolnico Notre-Dame, prebila skozi obroč gasilcev, so večino dragocenih predmetov že znosili iz cerkve in jih razpostavili po dvorišču. “Videti je bilo kot ogromen bolšji sejem,” je dejala. Pozneje tiste noči je nekaj dragocenosti v mestnem kombiju pospremila do trezorja v mestni hiši Hôtel de Ville. Platneno tuniko sv. Alojzija, kralja in križarja iz 13. stoletja, je držala v naročju. Njen nadrejeni, ki je sedel poleg nje, je v rokah držal Trnovo krono.Predsednik Emmanuel Macron je bil v Elizejski palači, na snemanju televizijskega nagovora državljanom, v katerem se je odzval na “rumene jopiče” – protivladno protestno gibanje. Odpovedal je predvajanje nagovora in odhitel k stolnici. Notre-Dame je “naša zgodovina, naša literatura, naša domišljija … torišče našega življenja,” je pozneje dejal med televizijskim nagovorom. “Obnovili bomo to stolnico, skupaj jo bomo obnovili.”