Leto v slikah:
VARSTVO DEDIŠČINE
Ko se je družina 16 azijskih slonov začela pomikati proti severu, nihče ni vedel, kam je namenjena in zakaj. Resnici na ljubo si s tem sprva nihče ni belil glave. Sloni včasih zapustijo narodni rezervat Xishuangbanna v jugozahodni kitajski provinci Yunnan in blodijo zunaj njegovih meja, vendar se vedno vrnejo.Tokrat pa se niso.Šestnajst mesecev so pustošili po obdelanih poljih, se kopali v blatu, prepotovali 500 kilometrov proti severu in prišli do Kunminga, prostranega osemmilijonskega glavnega mesta province. Med potjo so zasloveli po vsem svetu – za vladne uradnike pa so bili uganka. Sloni so povzročili za približno pol milijona evrov škode, poleg tega je ves čas obstajalo tveganje, da bodo napadli kakega radovednega opazovalca.
Preprosta rešitev bi bila, da bi orjaške sesalce uspavali in jih prepeljali nazaj v rezervat.Toda to bi bilo za to skupino, zlasti za njene tri mladiče, tvegano. Zato so uradniki imenovali krizno delovno skupino, da bi zagotovili varnost vseh, ne le slonov, tudi ljudi. Z letalniki so spremljali vsak korak pobeglih živali. Porabili so na tone koruze, ananasa in banan, da bi jih zvabili stran od mest. Električne ograje, cestne ovire in nove steze so jih usmerjale na varnejše poti. Pri teh ukrepih je nazadnje sodelovalo več deset tisoč ljudi, stroški pa so znašali več sto tisoč evrov.V letu, ki so ga zaznamovali podnebne spremembe, protesti, spopadi in covid-19, bi lahko kdo menil, da so bili skrajni ukrepi za varnost slonje družine potratni. Isto bi lahko rekli za iskanje neodkrite vrste žab po še neosvojenih gorah, gradnjo novih muzejev ali zatesnjevanje razpok, ki so zaradi vremenskih vplivov nastale na prazgodovinskih megalitih v Stonehengeu, z malto.
Toda ohranjanje naravne in kulturne dediščine – tako kot prizadevanja za zdravljenje bolezni in ustavitev vojn – je ohranjanje dobrega v svetu. Prosto živeče živali in starodavne spomenike potrebujemo prav tako kot zdravje in mir. So ozadje, pred katerim teče naše življenje, pomagajo nam osmišljati osebne zgodbe. Zagotavljajo pojmovni okvir človekovega obstoja. So naša preteklost, sedanjost in prihodnost.In to vsekakor ni igra z ničelno vsoto. Lahko obenem varujemo slone in razvijamo cepiva. Lahko utrdimo Stonehenge in pomagamo prizadetim v naravnih nesrečah. Leto 2021 je dokaz za to.
Prizadevanja za ohranjanje okolja so bila svetla točka v sicer mračnem letu. To ne pomeni, da biotska raznovrstnost ni več ogrožena. Rastlinske in živalske vrste še vedno izumirajo s skrb zbujajočo hitrostjo, ekosistemi še naprej propadajo. Priznati moramo tudi škodo, ki jo na tisočletja starih zgodovinskih spomenikih povzroča vse od podnebnih sprememb do bomb. Kljub temu smo veliko naredili za varstvo svetovne dediščine. Atlantskega modroplavutega tuna smo lahko umaknili s svetovnega seznama ogroženih vrst. Spremenili smo načrte za črpanje nafte na arktičnih zavarovanih območjih. V Irak se je vrnilo na tisoče izropanih starin, ljudstvo Arrernte iz osrednje Avstralije pa je spet lastnik svojih svetih predmetov.
In družino slonov smo po dolgem in nevarnem potovanju varno usmerili proti domu.“Ob koncu leta 2021 sem zaskrbljena zaradi razmer v naravi, a hkrati me navdaja upanje,” pravi raziskovalka National Geographica Gladys Kalema-Zikusoka, ustanoviteljica in izvršna direktorica organizacije Conservation Through Public Health.
Ta ugandska nepridobitna organizacija se posveča varovanju goril, skrbi za zdravje skupnosti in trajnostno preživljanje ljudi, živečih v bližini narodnih parkov in rezervatov.“Zaskrbljena sem, ker je narava vse bolj ogrožena,” pravi, “vendar me navdaja upanje, ker skrajni vremenski vzorci, ki jih doživljamo, in šok zaradi pandemije covid-19 povečujejo zavedanje o teh tveganjih in o potrebi, da nekaj storimo v zvezi z njimi.”Do novembra so se kitajski pobegli sloni vrnili domov in se dobro počutijo, je sporočila Nacionalna uprava za gozdarstvo in travišča. Še vedno ni jasno, zakaj so sploh odšli; po eni od teorij se je število slonov v provinci Yunnan povečalo, zato so morali razširiti svoje ozemlje. To bi lahko bilo spodbudno za to ogroženo vrsto. Toda zgodba o slonjem pohodu kaže tudi nekaj drugega: da sta svet, ki smo ga ustvarili ljudje, in svet, ki ga je ustvarila narava, neločljivo povezana, v dobrem in slabem.
VARSTVO DEDIŠČINE