Leto v slikah:
SPOPADI
Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres je ob izbruhu pandemije pozval k takojšnji ustavitvi spopadov po vsem svetu.“Čas je, da prekinemo oborožene spopade in se družno postavimo po robu skupnemu sovražniku,” je dejal.Za njegov poziv se ni zmenil nihče. Celo med javnozdravstveno katastrofo, ki je ogrozila celotno svetovno prebivalstvo, so spopadi divjali naprej.Od začetka pandemije sta minili že dve leti, po svetu pa še kar potekajo desetine oboroženih spopadov.
Po poročilu nevladne organizacije Armed Conflict Location & Event Data Project je od leta 2016 vsako leto umrlo več kot 100.000 ljudi v nekaj deset tisoč bitkah, eksplozijah, uporih, protestih in nasilju, katerega tarča je bilo civilno prebivalstvo.Leta 2021 so talibi po 20 letih vnovič prevzeli oblast v Afganistanu. Hamas je z raketami napadel Izrael, ta pa se je odzval z zračnimi napadi na Gazo. Vojna med etiopskimi oboroženimi silami in uporniki v severni zvezni državi Tigray je povzročila smrtonosno lakoto.V ZDA so vstajniki napadli Kapitol, zaradi ubojev (zlasti temnopoltih Američanov), ki jih je zagrešila policija, pa so protestniki spet preplavili ulice. Haitijski begunci, ki so ubežali pred nasiljem, lakoto in posledicami naravne nesreče v domovini, so bili izpostavljeni nasilju na meji med Mehiko in ZDA.
Spopadi se med seboj razlikujejo v podrobnostih: ljudje v različnih državah in različnih kulturnih okoljih se spopadajo zaradi različnih razlogov. V Afganistanu gre za poskus ponovne vzpostavitve konservativne državne ureditve, utemeljene na islamu. V Mjanmaru vojska ni pripravljena sestopiti z oblasti. V Izraelu in na palestinskih ozemljih gre najpreprosteje povedano za to, kdo lahko kje živi. V Etiopiji se je vnela državljanska vojna po letih političnih napetosti. V ZDA gre za to, kdo ima pravico do oblasti in varnosti, pa tudi za to, kako nevarne so dezinformacije.Taktike, ki jih uporabljajo udeleženci najhujših spopadov, pa so povsod iste: vsesplošno nasilje, stradanje prebivalstva in posiljevanje. Lynsey Addario že več kot 20 let fotografira dogajanje med spopadi v ducatu držav. Posilstvo kot orožje je nekaj, kar videva povsod po svetu.
Že samo dejanje je grozljivo, posledice pa uničijo celotne skupnosti. Prav to je njegov namen. Ženske, ki so bile posiljene, starši in možje ponekod preženejo od doma in njihove družine razpadejo.V etiopski zvezni državi Tigray eritrejski in etiopski vojaki sistematično in surovo posiljujejo tigrayske ženske. Ko je Addarieva letos maja prispela v tigraysko prestolnico Mekele (takrat jo je nadzorovala zvezna vojska), da bi dokumentirala učinke vojne na civilno prebivalstvo, je tam spoznala ženske, ki so se zatekle v bolnišnico, potem ko so ušle zavojevalcem ali pa so jih ti izpustili.“Tisti, ki niso doživeli vojne, se morda ne zavedajo, da so med spopadi vedno tudi obdobja miru, ko si lahko ljudje malce oddahnejo, čeprav niso popolnoma varni,” pravi. “Te ženske so doživljale takšen miren trenutek, to pa jim je dalo moč in pogum, da so mi povedale, kaj se jim je zgodilo.”Jokala je, ko jih je poslušala.“Nisem jim mogla olajšati bolečine,” pravi. “Njim in drugim, ki sem jih fotografirala v vseh teh letih, sem lahko pomagala le tako, da sem njihove zgodbe ponesla v svet.”
Sredi trpljenja in žalovanja teh žensk je poskušala ujeti v objektiv njihovo lepoto: “Morda se v takšnih okoliščinah to zdi čudno, a lepota pritegne bralce, da se še malce zadržijo pri zgodbi, da se potrudijo razumeti. Sporoča tudi mojo izkušnjo, da ljudje, ki jih fotografiram, niso žrtve, temveč so preživeli.” Njen portret ene od preživelih je na naslednji strani.Učinke spopadov je čutiti še dolgo po tem, ko se boji končajo. Na telesih ostanejo brazgotine; v mislih grozljivi spomini. Tigrayske ženske, ki jih je fotografirala Addarieva, ne bodo nikoli pozabile tega, kar so jim prizadejali. Enako velja za vse druge, ujete v neizprosno kolesje oboroženih spopadov.
Celo tisti, ki so danes od oboroženih spopadov časovno in prostorsko oddaljeni, se še vedno opotekajo pod težo preživetega. Leto 2021 sta v ZDA zaznamovala dva boleča spomina: 20. obletnica napadov 11. septembra in stota obletnica rasističnega pokola v Tulsi, v katerem so uspešno temnopolto skupnost v Oklahomi uničili njeni beli sosedje.ZDA še zdaj čutijo boleče posledice teh grozljivih dogodkov – in drugih nasilnih dejanj, ki so se zvrstila v zgodovini te države. Še vedno niso padli vsi spomeniki, postavljeni lastnikom sužnjev, kot je bil denimo Robert E. Lee, ki so se v državljanski vojni z orožjem borili proti Združenim državam. Posmrtne ostanke otrok ameriških staroselcev, ki so umrli v internatih, v katerih so bili prisiljeni bivati, šele zdaj vračajo njihovim skupnostim.A ne pozabimo, da trenutki spokojnosti med spori in spopadi puščajo tudi nekaj prostora za razmislek. Kako se je to lahko zgodilo? Kako preprečiti, da se kaj takega še kdaj zgodi? Kaj več bi še lahko storili?Morda nam bo nekoč uspelo živeti v miru.
SPOPADI