Duhovni glas gozda
BITI VRHOVNI OLOIBONI POMENI DELOVATI MED SVETOVI.
GOZD LOITA JE NEKAKŠEN SKRITI SERENGETI, NEOKRNJENA DIVJINA, KI JE ZA MASAJE SVETA. OSEMDESETLETNI VARUH TEGA GOZDA JE DANES PRIČA POHLEPU, KI VSE BOLJ OGROŽA TO ČAROBNO POKRAJINO.
Nedavno sem se odpravila na potovanje v Serengeti. Vendar ne v Serengeti, ki ga pozna večina ljudi. Nisem si ogledovala prizorov z razglednic, na katerih se v neskončnost razteza rahlo valovita savana, porasla z rumeno travo in posejana s trnastimi dežniki (vrsto akacije). Nisem bivala v razkošnem glampu in nisem se pridružila trumi turistov, ki iz kombijev opazujejo leve pri večerji.Moj cilj je bil gozd Loita, ki sodi v širši ekosistem Serengetija in ga tipični načrti potovanja navadno zaobidejo – skriti Serengeti, če hočete, bujna goščava na več kot 2000 metrih nadmorske višine. Leži približno 250 kilometrov jugozahodno od Nairobija in gleda na svetovno znani narodni rezervat Masai Mara. Kljub temu je to kraj, za katerega večina obiskovalcev Kenije sploh ne ve.Nameravala sem se povzpeti v osrčje te zelene trdnjave in obiskati kraj, ki se v jeziku ma imenuje Entim e Naimina Enkiyio oziroma Gozd izgubljenega otroka. To je 300 kvadratnih kilometrov velika zaplata neokrnjenega deževnega gozda, pokrajina, ki je tako rekoč skrita očem. Upala sem, da me bo tam v avdienco sprejel mož, ki varuje to kraljestvo.
Vedeti morate, da živim v svetu, ki je vse kaj drugega kot Loita, natančneje v Nairobiju. To je metropola s približno petimi milijoni prebivalcev, za katero velja, da je eden afriških tehnoloških pionirjev, srce tako imenovane Silicijeve savane. Tukaj imajo sedež Združeni narodi za Afriko ter cela vrsta mednarodnih medijskih organizacij, ki zavzeto pošiljajo v svet zgodbe s celine. Prebivalci Nairobija vsak dan tičimo v prometnih zastojih, ki nas spravljajo ob živce, in si ne moremo več zatiskati oči pred učinki podnebnih sprememb na tukajšnje življenje. In kajpada, vse od leta 2020 tudi nas pesti pandemija covid-19.Ker sem se v Nairobiju počutila že prav utesnjeno, je priložnost za odhod v Loito prišla kot naročena. A če sem čisto iskrena, se nisem želela samo odpočiti od mesta, temveč sem se veselila tudi možnosti, da doživim svet iz drugačne perspektive, starodavne in brezčasne.
MOŽ, ki sem ga nameravala obiskati, je masajski voditelj Mokompo ole Simel, imenovan tudi oloiboni kitok. Odkar so Masaji skupaj s svojimi živalmi pred več stoletji zapustili dolino Nila in se naselili v Vzhodni Afriki, ki zajema tudi območje, imenovano Siringet (‘kraj, kjer zemlji ni videti konca’), jim načeluje mož, katerega naziv je oloiboni. Vsi dosedanji oloiboniji so izšli iz klana, katerega pripadniki so obdarjeni z izjemnimi posvetnimi in duhovnimi sposobnostmi in izurjeni v naravnih in nadnaravnih zdravilskih praksah. Človek, ki postane oloiboni kitok, tj. po položaju najvišji oloiboni, deluje kot posrednik med svetovi, kot prerok in videc; kot priprošnjik in zdravilec; kot poznavalec kulturnih obredov in politični strateg; kot tisti, ki skrbi za dobre odnose med ljudmi in naravo.
Mokompo ole Simel je dosmrtno funkcijo vrhovnega oloibonija prevzel od očeta pred več kot 30 leti in tako postal 12. oloiboni kitok po svoji rodovni liniji.Daljnosežnost in obseg njegovega vpliva je težko opisati. Je duhovni vodja več kot milijona Masajev, živečih v Keniji in Tanzaniji. Ljudje prosijo za njegov blagoslov in nasvet pri velikih in majhnih zadevah – od krave, ki se je izgubila, do obsežnih načrtov za ohranitev Loite. V želji po srečanju z njim se na 300 kilometrov dolgo pot do Loite včasih odpravijo celo Masaji iz Samburuja na severu Kenije. Njegovega nasveta pa si ne želijo samo Masaji. Za blagoslov, nasvet in pomoč pri pridobivanju naklonjenosti volivcev se nanj obračajo celo politiki iz drugih držav.
A obiskati ga vseeno ni tako zelo preprosto. Ne moreš se kar odpeljati do Loite in mu potrkati na vrata, nekdo te mora predstaviti. Sama sem prek nekega prijatelja po naključju spoznala Moresa Loolpapita, zdravnika in strokovnjaka za javno zdravje, ki je po nazivu oloiboni, vendar te funkcije ne opravlja, po igri naključja pa je tudi nečak oloibonija kitoka.Tako sem se nekega majskega opoldneva znašla na preprogi iz mehke zelene trave, posejane z drobnimi vijoličastimi in rumenimi cvetlicami, pod orjaškim thonningovim smokvovcem. Z Moresom sva imela za seboj osemurno vožnjo po razdrapanih cestah. Počasi sva se vzpenjala proti gorski savani, kjer je izhodišče za pot v Loito.
Oloiboni kraljuje na svoji domačiji, ki jo sestavlja gručica stavb, zgrajenih iz opeke iz blata in kritih s slamnato streho, ter nekaj ograd za živali. Upala sem, da ga bom lahko prosila za dovoljenje za obisk Loite, in da bo pripravljen na pogovor z mano.Na tistem kraju sem se znašla skupaj s približno 20 drugimi obiskovalci. Vse so nas sprejeli kot romarje, nihče se ni počutil kot tujec.Tradicija veleva, da v goste ne smeš priti praznih rok. Zato sva s seboj prinesla nekaj osnovnih potrebščin – moko, začimbe, pobarvanke in svinčnike – za oloibonijeve žene in otroke. V rokah pa sem držala še štiri dragocene sadike kavovca, moj čisto posebni prispevek. Čakala sva približno dve uri.
Mokompo ole Simel že tri desetletja pomaga pripadnikom masajske skupnosti z nasveti. Zaseda položaj duhovnega vodje, imenovanega oloiboni kitok, ki med ljudmi uživa veliko spoštovanje. Kot zadnji v dolgi vrsti voditeljev spodbuja svoje ljudi, naj ne spregledajo groženj, ki pretijo tamkajšnjemu nedotaknjenemu gorskemu deževnemu gozdu, ter vse ljudi poziva k sožitju z naravo.
— KEVIN OUMA, CINEMATIC KENYA
Ko se je mož končno pojavil, je bilo videti, kakor da je z njegovim prihodom oživel celoten prizor. Pozdravil ga je zborček glasov, zbrani odposlanci pa so se usuli naprej. Proti njemu se je zapodil njegov najljubši teliček, koze so meketale, v daljavi se je lagodno sprehajala peterica žiraf. Star je nekaj manj kot 90 let in je hodil rahlo sključeno. Pastirjem je pokazal smer, v katero naj odpeljejo na pašo ovce, koze in krave, nekega mladeniča poslal na tržnico, sinu Lemaronu – očitno nasledniku – pa naročil, naj brž uporabi nekaj zdravilskih prijemov, s katerimi naj bi pomiril tri živčne obiskovalce.Oloiboni se je med neenakomerno hojo opiral na debelo izrezljano palico. Oblečen je bil v rdeče modro masajsko ogrinjalo, imenovano olkaraša. Ko se nam je bližal, je vsakega posebej pogledal v oči.