Antarktični polotok

Ob zasneženi obali je pristal napihljiv čoln in oslovski pingvini, ki gnezdijo v bližini Neko Harborja, so prvič po skoraj letu dni zagledali ljudi. Toda namesto gruče turistov (teh ni zaradi pandemije koronavirusne bolezni) so na obrežje stopili biolog Tom Hart, strokovnjak za pingvine z Univerze v Oxfordu, in še nekaj znanstvenikov, ki so se januarja 2021 vrnili na Antarktični polotok. V koloniji približno 2000 oslovskih pingvinov so se razlegli glasni klici, ko se je ena od teh 75 centimetrov visokih ptic prebijala skozi množico, da bi našla svoje gnezdo.

Hart se je napotil naravnost k fotoaparatu za snemanje s časovnim odlogom in pingvini se zanj sploh niso zmenili. Iz fotoaparata v ohišju, neprepustnem za vodo, nameščenem na stojalu in podprtem s skalami, je vzel pomnilniško kartico.Naprava snema pingvine vsako uro, od zore do mraka, odkar so se pred štirimi meseci naselili v tej gnezditveni koloniji, da bi znesli jajca in vzredili mladiče. Gre za enega od skoraj 100 takih fotoaparatov, ki so razporejeni po 1340 kilometrov dolgem in 70 kilometrov širokem polotoku in s katerimi so raziskovalci zadnje desetletje spremljali gnezditvene kolonije treh vrst pingvinov.

Število oslovskih pingvinov na polotoku se je hitro povečalo – v zadnjih 30 letih se je marsikje več kot potrojilo – in ptice se širijo proti jugu na nova območja, ki so bila prej zanje preveč poledenela. Temu so prilagodili strategiji iskanja hrane in razmnoževanja. V ostrem nasprotju s tem se je število njihovih bližnjih sorodnikov – manjših antarktičnih pingvinov in črnoglavih adelijskih pingvinov – zmanjšalo za 75 odstotkov, in to v številnih kolonijah na območjih, kjer gre oslovskim pingvinom dobro.

“Zelo poenostavljeno povedano,” pravi Hart, “izgubiš enega adelijskega in enega antarktičnega pingvina in dobiš enega oslovskega.”Pingvini so pomemben kazalnik splošnega zdravja oceanov. Zelo so občutljivi za okoljske spremembe in so odvisni od bogastva hranil v morju in količine plena. Znanstveniki, ki jih preučujejo, se ne bojijo, da bodo antarktični in adelijski pingvini izumrli – kolonije drugod, zunaj polotoka, so večinoma videti stabilne in nekatere se morda celo povečujejo.

“Skrbi nas, ker se njihovo število občutno zmanj­šuje prav na Antarktičnem polotoku,” pravi Hea­ther Lynch, ekologinja z Univerze Stony Brook v ameriški zvezni državi New York. Spremembe v populacijah pingvinov v antarktičnih vodah opo­zarjajo na motnje v ekosistemu. “Takšno stanje v resnici kaže, da se je v delovanju Južnega oceana nekaj spremenilo in da je to, kar vidimo, samo vrh ledene gore.”Ta ledeni svet je ogrožen: Antarktični polotok je eno od najhitreje segrevajočih se območij na planetu. Med vročinskim valom februarja 2020 je temperatura zraka, izmerjena v argentinski raziskovalni postaji Esperanza na severnem koncu polotoka, dosegla rekordnih 18,3° C. (Poleti se temperatura navadno ne dvigne za več kot nekaj stopinj nad ledišče.)

Zaradi naraščanja tempera­ture zraka se morski led okoli polotoka tali. Leta 2016 se je zmanjšal na najmanjšo količino, odkar so v 70. letih prejšnjega stoletja začeli satelitsko spremljati spreminjanje ledu.To pa je težava, saj daje ledena morska voda zavetje antarktičnemu krilu, za mezinec velikim rakcem, ki so ključni za splet življenja v Južnem oceanu. Z jatami krila se hranijo velike skupine drugih živali. Na pojedino prihajajo ščukasti kiti in kiti grbavci. Kril je tudi hrana lignjev, rib in pingvinov. Na te živali pa prežijo vrhunski plenilci, morski leopardi od spodaj ter rjave govnačke in orjaški viharniki od zgoraj. Če odvzamete kril, se ravnovesje v ekosistemu poruši.

Ni jasno, koliko so se količine krila zmanjšale zaradi segrevanja, toda vode okoli Antarktičnega polotoka so tudi največje lovišče krila v Južnem oceanu; velike predelovalne ladje ga nalovijo več kot 725 ton na dan. Stalno ga dvigujejo iz mrež, ki ostanejo potopljene po več tednov. Rakce že na ladji predelajo v izdelke, bogate z maščobnimi kislinami omega-3, kot sta ribja moka za prehrano živine in krilovo olje, ki ga dodajajo prehranskim dopolnilom za ljudi in hišne ljubljenčke. Podnebne spremembe in industrijski ribolov so tesno povezani, pravi Lyncheva.“Tja, od koder se morski led umika, prihajajo ladje za lov na kril.”Zaradi tega je mednarodna skupina antarktičnih znanstvenikov pripravila načrte za ustanovitev zavarovanega morskega območja (ZMO), velikega 640.000 kvadratnih kilometrov, s katerim naj bi zavarovali morja ob zahodni obali Antarktičnega polotoka.

O ustanovitvi takšnih zavarovanih območij odloča Komisija za ohranjanje antarktičnih morskih živih virov (CCAMLR, ang. Commission for the Conservation of Antarctic Marine Living Resources), mednarodno telo, ki je bilo ustanovljeno leta 1982 v odziv na vse večje komercialno zanimanje za lov na kril. Deluje v skladu z Antarktičnim sporazumom, ki ga je leta 1959 podpisalo 12 držav, da bi odpravile ozemeljske spore ter Antarktiko namenile ohranjanju miru in znanosti. Zdaj komisijo sestavlja 25 držav in Evropska unija. pokriva morski led. V prihodnosti bi bil komer­cialni lov na tem območju prepovedan, tudi če bi se led toliko stalil, da bi bil tam mogoč. Na preostalih zavarovanih območjih pa bi določili dele, kjer bi se lov na kril lahko nadaljeval v skladu s prenovljenimi predpisi.

MED PRVE KORAKE pri vzpostavitvi zavarovane­ga morskega območja sodi znanstveno zbiranje podatkov, kaj tam je. Znanstveniki iz Argentine in Čila takšne raziskave opravljajo že od leta 2012 in so k sodelovanju povabili strokovnjake z vsega sveta. To je temeljito preučevan del celine, saj je večina raziskovalnih postaj razporejena vzdolž zahodne obale polotoka in na bližnjih otokih. Da bi določili prednostna območja za varstvo, so z računalniškimi programi analizirali množico podatkov o živalih, ki živijo, se prehranjujejo in razmnožujejo v tem delu Južnega oceana.Argentinska in čilska delegacija sta želeli pri­dobiti mnenja drugih držav članic komisije.

“Pri­zadevali smo si oblikovati skupno vizijo,” pravi Mercedes Santos, morska biologinja, ki je sodelo­vala v komisiji, sicer raziskovalka Argentinskega antarktičnega inštituta, katerega pokrovitelj je argentinsko ministrstvo za zunanje zadeve.Eden od namenov je pripomoči k izboljšanju odpornosti polotoških ekosistemov proti pod­nebnim spremembam, predvsem s sprejemanjem ukrepov na območjih, kjer poteka ribolov. To je še posebej pomembno v Južnem oceanu, kjer je toliko živali odvisnih od krila.