Nočno življenje
Sredi noči se na odprtem morju v temno vodo v globino 30 metrov spušča osvetljena usmerjevalna potapljaška vrv. Nekaj minut zatem je slišati pljusk, ko se v vodo spustita potapljača. David Doubilet in Jennifer Hayes se, opremljena s potapljaškimi jeklenkami, žarometi in vodoodpornimi fotoaparati, potopita v kraljestvo nepredstavljivega.“Ob prvem potopu se ti zdi, kot da si vstopil v galaksijo svetlobe,” opisuje Doubilet nočno potapljanje na odprtem morju. “Druge potapljače vidiš vsakega v snopu bele in rdeče svetlobe: galaksija tu, galaksija tam.”
V temi – pa najsi je to v Sargaškem morju v severnem Atlantiku ali v tropskih vodah pred indonezijskim otočjem Raja Ampat – Doubilet in Hayesova naletita na bitja, ki jih ne bodo nikoli videli niti številni morski biologi (Hayesova je ena od njih). Nočno potapljanje “je podobno ‘Čarovnikovemu vajencu’, katerega dogajanje je postavljeno na morje”, pravi Doubilet.
“Ponoči okrog tebe plešejo najrazličnejše nenavadne reči.”Doubilet in Hayesova lovita redke posnetke organizmov na zgodnji razvojni stopnji in opazujeta bistroumne načine, na katere živali preživijo noč; mladica konjskega trnoboka se denimo skriva za meduzo. Toda ko potapljača tok nosi po morju, morata biti pozorna na mehurčke izdihanega zraka, da se ves čas zavedata, kje je zgoraj – in na lučke na usmerjevalni vrvi, da ju ne zanese predaleč od čolna.“Vse je prepuščeno toku,” pravi Hayesova. “V njem se premikaš skupaj z živalmi in si lahko srečen, če naletiš nanje.”