50 let divjine

Fred Lavigne je iskal drevo. Bil je čudovito jasen dan, nebo je bilo
temno modro kakor delftska keramika. Čeprav je bila po koledarju zgodnja
pomlad, je na območju divjine Sandwich Range v osrednjem delu ameriške
zvezne države New Hampshire še vedno ležal kak meter snega. Prekrivala
ga je tanka plast ledu, ki se nama je lesketal pod nogami. 

Vse
okrog naju so rasla drevesa: mogočne smreke, košate bukve, javorji,
hrasti in breze. Vendar je Lavigne, ki občasno drvari in tudi sicer
večino časa preživlja na prostem, iskal točno določeno drevo. Zavila sva
z označene poti, na strmem terenu se je orientiral po spominu, pri hoji
sva si pomagala s krpljami. Končno je našel, kar je iskal: rdeči bor s
široko lepljivo zarezo v višini oči. Iz zmrznjene smole je izvlekel trdo
črno dlako in pojasnil, da so zarezo naredili medvedi, ki se tako
sporazumevajo med seboj. Čez nekaj časa sva prišla do odmrle bukve z
veliko daljšo in bolj svežo rano; izdolbla jo je čopasta žolna. Še malo
naprej sva stopila na jaso.

“Vidiš, narava tudi sama izvaja
sečnjo,” je pripomnil Lavigne. Vrzel v gozdu je povzročil padec
velikanske smreke, ki je ležala pred nama kakor padli velikan. Še nekaj
ur sva hodila skozi gozd s  krpljami na nogah, večinoma po brezpotju.
Kot je zadovoljno opažal Lavigne, na poti nisva naletela na nobeno
človeško sled.

Območje divjine Sandwich Range ni prav veliko
(obsega le 140 kvadratnih kilometrov) – in nikakor ni odročno. Kakih 70
milijonov ljudi, z  mojo družino vred, živi dovolj blizu, da ga lahko
obiščejo v enem dnevu. Prav zato je to primeren kraj za razmislek o
dediščini Zakona o območjih  divjine, ki je bil sprejet pred 50 leti.
Medtem ko sem za Lavignom stopal skozi gozd, sem razmišljal, kako
pojasniti našo trajno navezanost na divjino in kaj ta izraz dandanes
sploh pomeni. Zakon o območjih divjine je začel veljati s podpisom
predsednika Lyndona Johnsona 3. septembra 1964. A če želimo razumeti,
kako je nastajal, se moramo ozreti še tri desetletja dlje v preteklost, v
30. leta minulega stoletja. Med veliko gospodarsko krizo je zvezna
vlada desettisoče Američanov vključila v javna dela v narodnih parkih in
na zveznih gozdnih območjih. Čistili so poti, postavljali zavetišča in
gradili kilometre in kilometre cest. Cesta Going-to-the-Sun v narodnem
parku Glacier je bila končana leta 1933, cesta Skyline Drive v narodnem
parku Shenandoah leta 1939. Z novimi cestami so se parki odprli za nove
milijone obiskovalcev.

Vendar je prav uspešnost teh prizadevanj
zbudila skrb med številnimi naravovarstveniki – ni jim bilo všeč, da
država najveličastnejše pokrajine tako velikopotezno spreminja v
obcestne zanimivosti. Skupina teh ljudi, med njimi je bil tudi Aldo
Leopold, se je organizirala, da bi narodne parke in zvezna gozdna
območja obvarovala pred množičnim turizmom. Poimenovali so se Društvo za
območja divjine (Wilderness Society) in v prvi izjavi o svojem
poslanstvu obsodili “obsedenost” z gradnjo cest.

“Danes je modno
frizirati in manikirati ameriško divjino kot sodobno dekle,” so
zapisali. “Naša dolžnost je popolnoma jasna.” Leopold je leta 1924, ko
je delal pri zvezni gozdni upravi v Novi Mehiki, nadrejene prepričal, da
so 300.000 hektarov zveznega gozdnega območja Gila razglasili za
območje divjine brez cest. Trši oreh je bil prepričati kongres, da se ta
zamisel prenese na zvezno raven.

Predlog Zakona o območjih
divjine je bil kongresu predstavljen v več kot 60 različicah, preden ga
je naposled sprejel. Zakon je uvedel novo kategorijo zveznega območja.
Kongres – in le kongres – je lahko posamezno območje uvrstil v novo
kategorijo. Na območju, ki je razglašeno za divjino, ni več dovoljena
nikakršna gospodarska dejavnost, denimo sečnja ali odpiranje novih
rudnikov. Ljudje lahko tam opravljajo raziskave, vendar se ne smejo
prevažati z vozili na motorni pogon. Uporaba konjev in kanujev je
dovoljena; gorska kolesa so prepovedana.

“Območje divjine,”
pojasnjuje zakon v presenetljivo pesniškem jeziku, “je območje, kjer v
pokrajino in tamkajšnje življenjske združbe človek ne posega, kjer je
človek obiskovalec, ki tam ni trajno navzoč.” Zakon iz leta 1964 je
opredelil 54 takšnih območij. “Če naj se nas prihodnji rodovi spominjajo
s hvaležnostjo, ne s prezirom,” je dejal predsednik Johnson ob podpisu
zakona, “jim moramo omogočiti vpogled v svet, kakršen je bil pred posegi
ljudi, in ne po tem, ko smo si ga podredili.”

VIDEO (posnetek je v angleščini):