28 dni pod morjem
LAURENT BALLESTA IN ŠE TRIJE RAZISKOVALCI SO MESEC DNI PREŽIVELI V MAJHNI KAPSULI IN SE POTAPLJALI NA DNO SREDOZEMSKEGA MORJA. TAM SO ODKRILI PRELESTNO ŽIVLJENJE – IN ZNAMENJA ČLOVEKOVEGA VPLIVA NA TO POKRAJINO.
ODRAŠČAL SEM ob sredozemski obali, na jugu Francije. Na Azurni obali sem se naučil plavati in se potapljati z dihalko in jeklenkami. Čez čas je Sredozemlje postalo izhodišče za moje poklicno delovanje, med katerim sem spremljal, kako sta množični turizem in nebrzdana gradnja opustošila obalo – a v globini 50 metrov in več sem videl svetove, ki so se zdeli še vedno nedotaknjeni. Toda do pred kratkim sem si jih lahko ogledoval le bežno. Če se potapljaš z jeklenkami, traja štiri do šest ur, da se vrneš iz takih globin; počasi moraš opraviti dekompresijo, sicer lahko umreš zaradi potapljaške bolezni.
Zato je čas, ki ga preživiš na dnu, neprijetno omejen, po navadi na zgolj pet do deset minut.Julija 2019 pa smo se tega lotili drugače. Štirje člani ekipe smo 28 dni preživeli v tesni tlačni kapsuli na vleku v Sredozemskem morju, dihali smo mešanico helija in kisika pod visokim tlakom in se vsak dan spuščali na dno v potapljaškem zvonu. Delali smo kot poklicni globinski potapljači na naftnih ploščadih – toda oni so navadno z zvonom povezani s cevjo, mi pa smo si nadeli opremo s potapljaškimi jeklenkami in aparatom z zaprtim dihalnim krogom, ki filtrira izdihani ogljikov dioksid. To je pomenilo, da smo lahko dno raziskovali prosto – po več ur skupaj, ne samo nekaj minut.
Ker je bil v obeh, potapljaškem zvonu in kapsuli (ter v kopalnici med njima), tlak enak, kot je na morskem dnu – kar 13krat višji kakor na gladini – nam ni bilo treba opraviti dekompresije pri vsakem dvigu iz globin. Namesto tega smo jo opravili samo enkrat, na koncu odprave, takrat pa je trajalo skoraj pet dni, preden smo smeli odpreti težko kovinsko loputo kapsule in spet vdihniti svež zrak.Prvega julija 2019 se je v morju pred Marseillem ta loputa tleskoma tesno zaprla za nami, ko smo vstopili v potapljaški zvon, s popolno opremo in v rdečih oblekah za prvi spust z dvigalom. Počutili smo se, kot da bi bili v plovilu, ki nas pelje na Luno. Ko smo na morskem dnu izstopili skozi spodnjo zračno zaporo in odplavali stran, je bil občutek neverjeten: bili smo globokomorski akvanavti, ki so pretrgali vez z domom. Ozrl sem se proti zvonu, izginjajočemu v modrini.
Med tem prvim potopom, v globini približno 70 metrov, smo ves čas ohranjali vidni stik z njim.Ljudje so tisočletja pluli po dolgem in počez po Sredozemskem morju, toda njegovo dno je svet, o katerem vemo manj kot o naši dobro raziskani Luni – in drugače od njenega površja je poln življenja. Počasi, brez naglice smo pohajali po narodnem parku Calanques, kjer sta Jacques Cousteau in Louis Malle v 50. letih posnela Tihi svet, film, ki je podmorsko življenje predstavil celotni generaciji. Med tistim prvim potopom smo opazili žival, ki sem jo prej videl samo enkrat, pred desetletjem in le za hip: marogastega lignja. Dva sta se parila tik pred našimi očmi. Samec se je spustil pod samico in njune lovke so se prepletle. Samec je potem potisnil spodnjo lovko, v kateri so semenčice, pod samičin plašč. Nekaj sekund zatem je samica odplavala v majhno jamo in na strop obesila dolge sprimke oplojenih jajčec.
Ti lignji živijo le približno tri leta in priložnost za parjenje se jim ponudi samo enkrat. Enkrat v življenju – in mi smo bili navzoči pri tem. Kolikor vem, tega vedenja prej še ni nihče opisal. To se je zdelo dobro znamenje za prvi dan. V 60. LETIH prejšnjega stoletja je Cousteau ob isti obali prvi uporabil tlačne komore in po več tednov živel na morskem dnu. Toda imeli smo veliko prednost pred njim. Nismo bili vezani na en sam kraj. V 28 dneh je naš vlek, ki ga je počasi vlekel vlačilec, prepotoval več kot 550 kilometrov, od Marseilla do Monaka in nazaj. Potapljali smo se na 21 krajih. V pet kvadratnih metrov veliki kapsuli smo bili štirje prostovoljni zaporniki – Yanick Gentil, Thibault Rauby, Antonin Guilbert in jaz.
Tam smo počivali, jedli obroke, ki nam jih je posadka s krova pošiljala skozi majhno odprtino z zračno zaporo, in čakali na naslednji potop. Potopi so bili naši pobegi. Vsak dan smo doživljali silovita nasprotja: od zadušljive vročine v jeklenem zaboju, v katerega smo bili stlačeni, do mraza, ki te prezebe do kosti v neznanski širjavi globin, od lenobne otopelosti do mrzlične dejavnosti, od obupavanja in depresije do zamaknjenosti in navdušenja. Vsak dan smo bili nazadnje povsem izčrpani. A smo komaj čakali, da spet vse ponovimo.Mešanica plinov, ki smo jo dihali, iz 97 odstotkov helija in treh odstotkov kisika, je preprečila dušikovo narkozo in epileptične krče. Toda zaradi nje se je naše govorjenje spremenilo v piskajoče, skoraj nerazumljivo kvakanje, to pa nas je prisililo, da smo uporabljali mikrofone in programsko opremo, ki je glas prilagodila, da je bil spet (skoraj) normalen. Helij je imel še en zanimiv stranski učinek: tako dober toplotni prevodnik je, da nas je mrazilo od znotraj in nam z vsakim dihom srkalo telesno toploto. Potapljal sem se pod ledom na Antarktiki, v vodi s temperaturo pod lediščem, vendar me je tu, v mojem domačem morju, kjer je tudi v globini stalna temperatura 14 stopinj Celzija, veliko bolj zeblo.