2000 let Emone

Izkopanine, ki jih hranita Narodni muzej Slovenije (NMS) in Mestni muzej Ljubljana (MGML), dokazujejo, da je bila Emona spoštljiva predhodnica Ljubljane z dolgo antično zgodovino. Ampak ustavimo se pri letu 14, torej v obdobju, ko je bilo dograjeno mesto Emona. “Razlog za letošnje praznovanje je izgradnja mesta kot urbane forme z obzidjem, zidanimi stavbami, ulicami,” pojasnjuje Irena Šinkovec, kustosinja Mestnega muzeja, ki v sodelovanju z ljubljansko Fakulteto za arhitekturo pripravlja razstavo Urbani razvoj Ljubljane. Predstavljeno bo mesto na različnih razvojnih stopnjah, izhodišče pa bo seveda Emona. “Pri Emoni je smiselno poudariti prav to, kako je nastala. Takih načrtnih in enkratnih primerov gradnje mest danes tako rekoč ni več. Prideš, zakoličiš, zgradiš … Dva tisoč let pozneje je Ljubljana sodobna evropska prestolnica, ki se po številnih preobrazbah ponaša z izjemno kulturno dediščino. Prav sinergija preteklosti in sedanjosti jo posebej zaznamuje, pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mesto živ organizem in da utripa z ljudmi, ki v njem prebivajo.” Za gradnjo mesta so se nedvomno odločili v okviru Avgustovega programa ustanavljanja avtonomnih mest v severni Italiji. Gradnjo obzidane mestne naselbine sredozemskega tipa so vodili legijam priključeni arhitekti in geodeti, naselbina pa je veljala za najboljši mogoči približek idealnemu pravokotnemu mestu (urbs quadrata).

Mesto, obdano z obzidjem s 26 oziroma 28 stolpi, štirimi glavnimi vrati in več stranskimi izhodi, dvema obrambnima jarkoma, mrežo ulic (cardines in decumani), ki je omejevala 48 stavbnih parcel (insulae), forumom in drugimi javnimi stavbami, vodovodi in centralnim kanalizacijskim sistemom, je po mnenju arheologa dr. Andreja Gasparija monumentalno simboliziralo utrditev imperialne oblasti na severovzhodni meji Italije. “Organizacijo, vodenje in nadzor nad geodetskimi in gradbenimi deli so zelo verjetno prevzeli specializirane enote in posamezniki, priključeni eni od panonskih legij, vse skupaj pa je bilo najverjetneje končano v treh ali štirih letih. Pri izkopavanjih nismo v potekih fasadnih zidov stavbnih četrti niti na daljših razdaljah odkrili nobenih odmikov od vnaprej predvidenega rastra. Ali pa vsaj ne takih, da bi lahko trdili, da so se zmotili.”