2000 let Emone

Čudovito začinjeno vino pripravi takole: v kovinsko posodo, v katero si vlil 2 sekstarija vina, daj 15 liber medu in ga vkuhaj v vino. Segrevaj na počasnem ognju nad suhim lesom in med kuhanjem mešaj s paličico. Ko začne vreti, vrenje zaduši z nekaj kapljicami vina ali pa posodo odstavi z ognja. Ohlajeno zopet postavi na ogenj. To ponovi dvakrat ali trikrat, nato pa odstavi z ognja in naslednjega dne z medu posnemi pene. Zatem dodaj 4 unče mletega popra, 3 skripule zdrobljene mastike, za polno dlan aromatičnega lista in žafrana, 5 praženih dateljnovih koščic in dateljne, ki si jih zmehčal v vinu prave vrste in količine, tako da bo mešanica blažja. Ko je vse pripravljeno, prelij z 18 sekstariji blagega vina. Na koncu dodaj še oglje. (Apicij, Umetnost kuhanja, 1996)

Tako pravi recept Apicija, rimskega karnevalskega kuharja, kot ga imenuje dr. Svetlana Slapšak. Saj ne, da bi človeka zamikalo poskusiti tale zvarek, vseeno pa bi bilo zanimivo vedeti, kako so ga Rimljani pili, ne da bi se jim po ustih valjali koščki dateljnovih koščic, ali še huje, da bi se jim med zobmi nabirali drobci oglja. “Rimljani so vedno mešali vino z vodo. Čisto vino so po njihovem pili le barbari,” razloži dr. Bernarda Županek, kustosinja za obdobje antike v Mestnem muzeju Ljubljana. “Razredčenega z vodo so hranili v posodah, kraterjih. Všeč jim je bilo starejše vino, da pa se ni skisalo, so mu dodali med, kredo, marmorni prah in še marsikaj,” nadaljuje kustosinja. Apicijev recept postaja vse bolj smiseln, ko si ogledujem predmete, povezane s pitjem vina, ki so jih našli v ostankih Emone.

Pred menoj so bronasti ročaj vrča (z glavo po vsej verjetnosti menade, spremljevalke Bakha, boga pitja), namenjenega za vino ali vodo, prav tako bronasti ročaj cedila, steklene zajemalke, glinena čaša z napisom izdelovalca in še bi lahko naštevala. “Ti predmeti so povezani z načinom obedovanja, ki ga poznamo že iz grških časov, ko dopoldne poješ bolj malo in je glavni obrok pravzaprav večerja. To je tudi družabni dogodek, ko povabiš prijatelje, poslovne partnerje, mogoče celo prirediš krajšo gledališko predstavo. Seveda, če v rimskem svetu kaj pomeniš,” poudari dr. Županekova. “Rimski imperij je imel na vrhuncu približno 60 do 65 milijonov prebivalcev, vendar ocenjujemo, da poznamo življenje le dveh odstotkov celotne populacije – močnih in bogatih, tistih, ki so imeli v lasti kakovostne stvari, ki so se ohranile. In seveda moških.” Recimo takih, kot je naš Emonec.